Walter Teršek, Orplid, sailing

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Veter se je pošteno okrepil in na sidrišču pred Mindelom je postalo pestro. Orplid je bil privezan na muringu, katerega lastnik je Kojf. Čakal me je že na pomolu. Z mojim gumenjakom sva se odpravila na barko in začela odvezovati vse vrvi muringa. Ko se je veter nekoliko polegel, sva odvezala še zadnjo vrv in preparkirala barko na bencinski pomol. Kojfu sem se iskreno zahvalil in mu povedal, da prav kmalu pride moj prijatelj Phyllippe s Kanarskih otokov, ki me je prosil, naj mu priskrbim muring.

Na bencinski črpalki dela Nenas, s katerim sva se v teh treh tednih na Capo Verde spoprijateljila. Prosil sem ga, če lahko za nekaj ur parkiram barko na njegovem pomolu in mi je seveda dovolil, saj ve, da v marini ne pustijo prav ničesar, če nisi v marini in ne plačuješ priveza. Tako sva z Mario lahko natočila še vso vodo, oprala gumenjak in motor, vse skupaj posušila in skrbno shranila v barko, tako da je zasedlo kar se da malo prostora. Palubo imam rad čisto in dobro pregledno. Da bi vozil gumenjak pred jamborom ali kjerkoli drugje, nikakor ne pride v poštev, dovolj je že genaker, ki je v vreči ob jamboru, a za njega res še nisem našel bolj primernega mesta, kot je tam, kajti ko ga potrebujem, je vedno pri roki in to mi je všeč.

V tem času sva v Mindelu spoznala precej jadralcev, ki so se od tod namenili čez Atlantik. Ob vrčku piva smo se poslovili z željo, da se naše poti še kdaj srečajo. Na Zelenortske otoke sva z Mario priplula sama, od tod čez ocean pa nama bo družbo delal mali kuža Rusty, ki ima sedaj komaj tri mesece in bo tako kot midva prvič prečkal ocean. Orplid je tako 24. marca ob 16. uri odprl prednje jadro in se izgubil za rtom, ki vodi v kanal med dvema otokoma São Vicente in Santo Antão. Kmalu po sončnem zahodu je vetra zmanjkalo, saj sva prišla v zavetrje otoka Santo Antão in treba je bilo prižgati staro »mečko«. Toda že po 15 minutah sva spet ulovila veter in motor sva lahko izključila ter jadrala le z genovo. Barka je lepo drsela po valovih, ki so postajali vse večji in večji, dokler se niso ustalili nekje na štirih metrih in tako je bilo prve tri dni. Valovi so se rušili na spryhood in v kokpit, prvo noč pa se je val pripeljal celo v kabino, zato je v naslednjih dneh kabina ostala zaprta.

Rusty je preživljal jadranje brez kakršnega koli problema in močno premetavanje barke ga ni prav nič motilo. Jedel in pil je redno in tudi potrebe je opravljal več kot redno – k sreči na njegovo preprogico, namenjeno prav njemu. Pravzaprav je imel v ta namen dve preprogici, da sem eno lahko pral in sušil, druga pa je služila svojemu namenu. No, včasih mu zaradi močnega valovanja ni uspelo vsega naciljati prav na preprogo, a se je pošteno trudil.

Walter Teršek, Orplid, sailing

Medtem ko je Rusty užival v plovbi, sva imela midva z Mario vsak svoje težave: Maria prvih nekaj dni morsko bolezen, jaz pa kar nekaj dni hude bolečine v hrbtu. V križu me je močno zategnilo. Običajno se mi to zgodi dvakrat na leto, toda tako hudo ni bilo še nikoli. Tokrat je bila kriva verjetno neprestana napetost in »preža« na vsak val in nagib barke. Četrti dan sem obležal v salonu, saj je bila bolečina tako močna, tudi če sem bil pri miru. Čeprav si na barki pri miru, se barka nenehno premika, nagiblje se sem in tja, tako da je izraz »pri miru« zelo relativen oz. nemogoč. Tako sem prvi teden prečkanja Atlantika preživljal z bolečinami v hrbtu ob že pogosti bolečini v nogi, na kar sem se že nekako navadil. Vsak premik sem naredil premišljeno in počasi, kar pa seveda ni prav enostavno in tudi ne mogoče, saj se prav hitro zategneš ob kakšnem močnejšem premiku barke. Ker mirovanje ni pomagalo, sem izbral drugo terapijo: razmigavanje v kabini in v kokpitu, vaje za hrbtenico in stretching. Deseti dan plovbe sem bil že kot nov.

Za ribolov je bilo morje predivje in tudi če bi ne bilo, ribolov ni bil mogoč: po morju plava ogromno morske trave, travnata polja so se raztezala čez valove, kamorkoli je segel pogled. Vlečenje rapale za barko tako ni prišlo v poštev, saj rapale niso poceni in prav gotovo bi jo izgubil.

Tretji dan plovbe sem odvil še flok in ga nastavil na tangun, prestavil kurz vetrnega pilota za deset stopinj in barka je plula v pravo smer proti cilju. Tudi valov ni več tako zagrinjalo v kokpit in v bok barke, ampak so se rušili za premcem. Od Zelenortskih otokov sem se držal kar se da bolj visoko, saj se je južneje obetalo slabo vreme z nevihtami.

Iz ladijskega dnevnika:

Walter Teršek, Orplid, sailing

29. marec 2021: šesti dan plovbe. Za menoj je več kot 800 nm. Morje se je nekako ustalilo na trimetrskih valovih, le sem in tja še pridrvi s strani kakšen velikanski val, ki se bodisi zvali na barko ali pod njo in poskuša barko iztiriti iz plovne smeri, ki jo vetrni pilot za zdaj izredno dobro drži. Opažam, da ima pilot malo prostora med ležaji, kar sicer povzroča nepopolno delovanje, a za zdaj še vedno opravlja svojo nalogo. V primeru okvare vetrnega pilota bi moral preklopiti na hidravličnega, ki pa verjetno ne bi deloval še naslednjih deset dni, tako da samo držim pesti in na vsake toliko časa potrkam na les, da bo vetrni pilot deloval brez težav. Tudi jadra sem nastavil tako, da se pilot ne trudi preveč. Maria je končno prebolela morsko bolezen in zdaj lahko že sama pripravi kakšen topel obrok. Prve dni so bile razmere za normalno življenje bolj skromne, saj je zaradi različnih smeri valov barko pošteno premetavalo. Današnja noč je bila prva, da sem si lahko privoščil kar nekaj spanja. Jadra sem samo enkrat popravil in tako so ostala do naslednjega dne, jaz pa sem ta čas kar udobno ležal v salonu v objemu Rustyja. Rusty se je v teh dneh že naučil živeti na barki. Izredno dobro mu gre hoja po barki, pa tudi na gugajočo se posodo z vodo in hrano se je že navadil. Ta mali ulični kuža ima na moji barki rajsko življenje. Tudi na stranišče gre zdaj že na svojo preprogo. Ko jo je treba oprati, preprogo zavežem na vrv in vržem v morje, da se pošteno očisti, nato jo obesim na ograjo in posušim, tako da ima vedno čisto stranišče. Oh, kako srečen pes je Rusty – rešen iz ulic Mindela, kjer so ga preostali potepuški psi grizli in prav gotovo bi slej ko prej postal njihova hrana.

Walter Teršek, Orplid, sailing

2. april 2021: vreme na Atlantiku je za zdaj stabilno. Že nekaj dni je oblačno, sem in tja se pripelje nad barko oblak z dežjem in na hitro opere barko. Veter je zadnje dni kar stalen: od 18 pa do 28 kn, ravno na robu za jadranje, medtem ko so valovi nekje med 2,5 m in 3 m. Na barki ni kaj prida početi, kar je odlično, saj pomeni, da ni težav, razen tega, da se mi je zakrivila kljuka na tangunu, ki sem ga vpel na kavelj pod jamborom, ki sicer ni namenjen temu, a sem s tem hotel le razbremeniti kljuko za tangun na tračnici, ki teče po jamboru, saj se ta ni najbolje izkazala na jadranju s Kanarskih otokov na Capo Verde. Pa sem sedaj vse skupaj nekako pritrdil še z dvema zategljivima pasovoma, tako da ne povzroča nadležnega hrupa v kabini. Ta dva pasova sem že uporabil na vrhu jambora malo pred Biskajskim zalivom, ko je jambor malo pod vrhom počil in sem ga s tema pasovoma stisnil, da se razpoka ni razširila vzdolž jambora. Tako je jambor zdržal do Kanarskih otokov.

Včeraj je imel Rusty srečen dan, saj so se na palubi znašle kar štiri ribe. Zadnja, ki sem jo našel skrito pod sidrom, medtem ko sem fotografiral barko, kako drsi po valovih, je bila največja. Tri ribe je pojedel včeraj kar surove, večjo pa mu bom danes malo popekel v ponvici.

Z Mario dneve preživljava več ali manj bolj salonu, vsak s svojo knjigo ali pa preprosto poslušava glasbo, sediva v kokpitu, se sončiva in uživava lepoto samote sredi oceana. Veter je v zadnjih dneh postal zelo topel, tudi sonce je izredno močno, kar se obema močno pozna na koži. Ponoči, na nočni straži, ki nikoli ni bila prav dolga, saj se je izkazalo, da ni nikakršne potrebe, še bolj zaznaš toploto, ki jo prinaša veter. Na barki še vedno ni AIS-a in na obzorju ni videti nobene barke, nobenih luči, slišati je le valove in veter. Preden vzide luna, se valovi močneje zapirajo pred barko in za njo. Nato mi na nočni straži sveti luna, na vrhu jambora pa zelena in rdeča navigacijska luč. Po morju se še vedno vleče morska trava in rib zato ni možno loviti. Na jedilniku je krompir, riž, kus kus in kakšne ribe iz konzerve. A tu sredi Atlantika bi se še kako prilegla kakšna sveža riba, pa še limone sem kupil prav posebej za suši! Rib pa nikjer, kar me kar malo jezi.

Walter Teršek, Orplid, sailing

Včeraj se mi je po satelitskem telefonu javil Mike. Nikakor ne morem ugotoviti, kako je dobil moj inrich naslov, saj mu ga nisem dal. Verjetno je »po sreči« našel moj e-mail, ki je povezan na inrich, in mi javil, da jadra 400 nm pred nama in da je vesel, da sva že za njim. Tudi jaz bi bil, če bi jadral na takšni barki! A kako to, da je tako blizu, saj je le štartal osem dni pred nama? No, seveda, Orplid je prve dni jadral zelo hitro in tako mi ga je uspelo skoraj dohiteti. Mike mi je povedal, da je ponoči skoraj trčil v veliko kitajsko ribiško bojo in da so blizu njega štiri kitajske ribiške ladje, ki jih vidi na AIS.

»Kaj počnejo te ribiške ladje tu sredi Atlantika?« se je spraševal, pa nisem našel nobenega drugega razloga, kot da masovno lovijo ribe in s tem uničujejo ocean. Na žalost!

3. april 2021: vremensko napoved dobivam redno preko satelitskega telefona in vetra je vsak dan manj, kar povzroča počasno vožnjo. A kakorkoli, treba bo potrpeti, motorja se ne bo prižgalo za nobeno ceno!

5. april 2021: danes je Orplid oddaljen od obale le še 240 nm in takoj po sončnem vzhodu sem na desni strani premca opazil prvo ladjo v vsem tem času. Še vedno mi ni uspelo uloviti niti ene same ribe, saj po morju kar naprej plavajo veliki otoki morske trave. Vremenska napoved za danes je sončno in postaja vse bolj vroče. Veter piha za silo, le slabih 20 kn, barka pa se danes premika precej bolj hitro kot včeraj. Čudno se mi zdi, od kod ta tok, saj vsak drugi dan barko ustavlja za vozel in pol, kar mi ni prav nič všeč, kajti Orplid dela zdaj precej manj nm, kot bi jih moral. Naslednji dan pa tok poriva Orplid in pomaga narediti dodatnih 30 nm na 24 ur. Verjetno je to tok Amazonke. In popoldne je končno na morju le malo morske trave, zato spustim rapalo v vodo. Nekaj časa vlečem prvo, nato jo zamenjam in tako ponovim štirikrat, dokler ne obesim na njo najcenejše vabe iz LeClerka. Ta vaba ima največ ulovov od vseh vab na moji barki. Kmalu se iz kokpita zasliši motorček. Hitro skočim v kokpit, previdno zaprem vsa jadra in se lotim ribe. Navijam laks, kot da na njem ne bi bilo nič. Sprva mislim, da se je riba staknila z vabe in da je na njej samo morska trava. A bolj ko sem navijal laks, težje je bilo in na njem je bila riba, dolga kakšen meter. S težavo sem jo izvlekel iz vode in jo vrgel v kokpit. Rusty je iz navdušenja po pasje vriskal, midva z Mario pa tudi. Vesela sva bila sveže ribe, pa čeprav sva ravno pojedla svojo večerjo, a brez dvoma bo danes za poslastico še suši z zadnjo limono, ki je ostala od treh kilogramov limon. Ribo sem očistil in jo narezal na kotlete, rep in glavo pa namenil posebej za juho.

Walter Teršek, Orplid, sailing

6. april 2021: na srečo veter nekako vztraja in Orplid se je bližal kopnemu. To noč bo treba imeti oči na pecljih, saj plujemo zadnje milje in zjutraj bo treba vpluti v reko, ki vodi v mesto Cayenne. Tok nosi barko proti reki, veter se je močno okrepil in obrnil. Z leve strani se približujejo nevihtni oblaki, vetrni pilot pa zavija kot kakšna kača. Na koncu sem nastavil jadra za jadranje v veter, medtem sem moral pospraviti tangun, kar zaradi ukrivljene kljuke ni bilo prav lahko. Deževalo pa je tako močno, da pred seboj ni bilo moč videti kaj prida. Končno sem se stuširal s sladko vodo – ta dež je podrl moj rekord: mesec in pol kopanja in umivanja le v slani vodi. Tako je pač, ko prideš v tropske kraje. Na vhodu v rečno strugo je vetra zmanjkalo. Tu je voda globoka le nekaj metrov, takoj ko greš izven oznak lahko nasedeš, saj je ponekod globina samo pol metra. Voda je rjave barve, po njej plava »vse živo in mrtvo«. Samo še nekaj milj in že smo pred pomolom. Priveževa barko ob pomol, na katerem je parkiranih nekaj plovil za poglabljanje reke in merjenje globine. To naj bi bila edina marina v tej Francoski Gvajani. Mesto Cayenne je oddaljeno 5 km in povsod naokrog je le pragozd.

 

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< Cape Verde–Mindelo   Francoska Gvajana–Tobago–Grenada >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek