 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Še včeraj sem se hvalil, da je sidrišče mirno in brez hrupa z obale, a zarečenega kruha . . .
Kmalu sva ugotovila, kam se zgrinjajo vsi tisti ljudje, ki sem jih videl zvečer.
Na eni od teras so imeli očitno neko tekmovanje. Občinstvo je burno navijalo, vzklikalo in ploskalo ob podlagi glasbe.
Na srečo zadeva ni trajala predolgo in je bilo kmalu po polnoči že normalno.
Sva se pa oba zbudila okrog treh ponoči. V sidrišču so se razvili prav neugodni valovi. Kratki in visoki, ki so prihajali z jugozahoda. Na jugozahod smo povsem odprti.
Vetra skoraj ni bilo in so valovi Herona malo vrteli naokrog.
Ko so nabijali od zadaj, se je cela barka stresala, kot bi jo hoteli razbiti, ko so udarjali od strani, smo se veselo nagibali in se kotalili po postelji. Ko so prihajali od spredaj, smo malo poskakovali, a je bilo še najbolj znosno.
Od kod so se vzeli, mi ni jasno.
Vremenska napoved je predvidevala mikro valovčke – 10 cm, največ 15. Nikjer, stotine milj daleč ni bilo močnega vetra. Le kaj je naredilo te valove?
Imelo me je že, da bi se šel presidrat za valobran, ko me je premagala utrujenost, valovi so nekoliko ponehali in sem zaspal.
Za danes je napovedan lep jugozahodnik treh do štirih boforov, najina smer pa je sever-severozahod.
Navdušeno dvignem glavno jadro, a glej ga zlomka, vetra je vsega nekaj vozlov in to v premec. No, 10° od premca, če smo natančni, a za jadranje je to ista žalost.
Večino dneva je pihalo 0 do 5 vozlov pravega vetra.
Šele nekaj milj pred ciljem zapiha dovolj, da ugasneva motor in na vsa jadra 'drviva' s 3 vozli.
Za 25 milj, kolikor sva danes preplula, sva 5 ur motorirala in eno uro jadrala. Ali sva zaman investirala v nova jadra?
V zalivu so spet boje, ki jih postavijo v nacionalnem parku. Edina razlika glede Hrvaške je, da tule ni treba plačati vstopnine v park in da so boje tudi brezplačne.
Seveda je nekaj sto metrov pred bojami začelo resneje pihati. Pa kje je bil ta veter cel dan?
Lili me kljub vetru kot vedno pripelje točno nad bojo. Hočem jo dvigniti s čaklo, pa je ne morem. Boja je pretežka. Kavelj čakle (plastičen) se samo ukrivi. Na srečo se ni odlomil.
Premec Herona se dviga skoraj 150 cm nad vodno gladino. Boja je visoka mogoče 40 cm. Nimam nobene šanse, da bi vdel vrv s premca, saj moja roka ni dovolj dolga. To veva že dolgo in tega niti ne poskušava.
V takih primerih veževa s krme.
Lili me s krmo pripelje do boje. Ker stojim na platformi vsega 40 cm nad vodo, imam lahko delo. Nato vrv prevlečeva do prednje bitve in sva privezana.
Ne veževa se velikokrat na bojo. Jaz jih ne maram, bolj zaupam svojemu sidru. A če je tule naravni park in je to zapovedano, pač upoštevava navodila.
Jutri pa malo naokrog, da si razgledava okolico. Verjetno tudi mesto Algero.
| < Sardinija–Bosa Marina | Porto Conte–Neptunova špilja > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
