 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Smola je, če ima muha enodnevnica slab dan. In danes je bil Heron poln takih, ki so imele slab dan in so končale na beli plastiki.
Že včeraj zvečer so začele ene take čisto majčkene mušice težiti na vse pretege – hotele so celo v oči, pridružili so se jim komarji in seveda je Forth takoj stopil v akcijo s kemično vojno in sva imela mirno noč.
Tudi sicer je bila noč mirna – brez guncanja in brez hrupa z obale. Dopoldan ni bilo na morju skoraj nobenih valov in po zajtrku se odločiva, da greva v mesto Bosa s čolničkom kar iz tega zaliva. Ni potrebe, da prestavljava Herona v izliv reke, ker se da okrog rta priti suh tudi s čolnom.
Vožnja po reki je bila doživetje. Na obrežju Bosa Marine je najprej urbana obala, ki je ponekod super urejena, s finger pontončki za gliserje, ponekod star mestni obrežni zid z ribiškimi čolni, ponekod pa je bolj razsuto nabrežje. Urbano okolje kmalu zamenjajo naravni bregovi, kjer se travniki nagibajo v vodo. Ponekod je ob bregu ločje, iz katerega vzletajo ptice, če se jim zdi, da peljeva preblizu. Na bregovih je nekaj ribičev, ki pod senčniki namakajo trnke in ni videti, da bi zelo trpeli.
Ko pripeljeva v mesto Bosa, naravo spet zamenja urbana obala, ki je okusno urejena. Vroče je in želela sva si, da bi bilo mostov čez reko veliko več, saj je v senci pod mostovi tako lepo hladno. Najdeva nekoliko manj urejen košček obrežja, kjer ni videti, da sva komu zasedla njegov plačan privez in se podava po mestu.
Najprej greva v velik supermarket, ki je blizu čolna. Jaz sem vztrajal, da greva pogledat ponudbo, saj sem vedel, da je notri klima, ki sva jo po vožnji po soncu oba potrebovala. Zdaj nič ne kupiva, sem prideva čisto na koncu.
Preko kamnitega mosta prideva v stari del mesta. Ozke uličice so po italijansko urejene in hiše so zanimive.
Treba je kar paziti na promet, saj glede na to, kako so ulice ozke, vozijo presenetljivo hitro (in to večina s telefonom v roki). Majhen avto je tukaj velika prednost in vespa kamijončki – tricikli so vsepovsod. Tudi parkirani so tako, da komaj omogočajo, da se mimo zrine še en majhen avtomobilček. Če imaš tukaj velik avto, si se zašil. Sladoled je dober.
Vzpenjava se proti gradu in na tri četrt poti ugotoviva, da sva dovolj visoko. Tam je razgledna ploščad. Grad se vidi tudi od tukaj, gor pa naj gredo tisti, ki jim ni tako vroče. Mogoče je pa zaprt ... Raje se sprehodiva po zavitih uličicah in najdeva gostilnico z dobro oceno. Raje sva notri, kot na žgočem soncu. Nekaj stopnic navzdol nas pripelje v hladno klet v krasen obokan ambient. Za vstop si je treba nadeti masko. Šele ko sedeš, jo lahko snameš. Korona časi pač. Mize so dovolj narazen (korona?), itak še ni veliko turistov in je prostora na pretek.
Jeva odlično. Sardinsko vino je na nivoju. Cena sicer ni budžet, a vsekakor ni oderuška in za svoj denar dobiš res dobro pripravljene jedi postrežene v krasnem ambientu. Edino na natakarje v maskah se ne morem navaditi.
Zdaj pa še v trgovino in domov. Utrujena, a polna vtisov pridingirava na Herona in jasno, je čas za ohladitev v vodi. Res sva pregreta. Mogoče bi tudi na dingiju potrebovali tendo. V vodi seveda malo podrgnem barko z lopatico (s špohtlom po domače). Coppercoat je dovolj trd, da si to lahko privoščim. Odstranim nekaj trave na vodni liniji in očistim nekaj prepustov, ki so bili dobro zaraščeni. Ni čudno, da voda iz umivalnika ni hotela dobro odtekati. Sicer pa se Coppercoat dobro drži.
Zvečer grem še na izlet v Bosa Marino. Oddingiram dvesto metrov v 'commercial harbour' in privežem dingača ob napol podrt pomol. V dveh dneh tule ni pristalo niti eno plovilo, tako da kakšne hude frekvence ni. Verjetno zato, ker so globine katastrofalne. Po karti bi morala biti globina, kjer sidrava 12 m, pa je v resnici manj kot 6.
Pomol ima še navezane muringe za večja plovila, a globine je komaj za dingija. Verjetno reka nanese precej materiala v morje, valovi pa ga prestavijo v tale zaliv.
Morda so zato zgradili marino v reki.
Bosa Marina je turistično mesto s precej hoteli in restavracijami. Zvečer je kar dosti ljudi na cesti, ki prihajajo na večerjo ali na pijačo. Verjetno pridejo tudi iz Bose.
No, nama je bila Bosa všeč. Jutri pa proti severu. S Heronom danes nisva plula.
| < Torre Vecchia–Bosa Marina |
Bosa Marina–Porto Conte > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
