 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Lep, topel, poletni dan je bil. Tega sardinskega vetra nisem še čisto nič pogruntal. Za danes je napovedano še manj vetra kot včeraj, ko do štirih popoldne sploh ni pihalo.
A imamo zjutraj sapico s kopnega. Mislil sem, da je zamirajoč burinček (termični veter ponoči), a se je okrog devetih krepil, ne pa upadal in sonce je že dobro pripekalo, kar po navadi ustavi nočno termiko.
Kar z barke si ogledava rimske izkopanine, ki so prikladno postavljene na bregu, da si lahko v miru v sede vse ogledava iz kokpita, ko se voziva mimo. Edino globino sem moral budno paziti, saj je zaliv plitev. Lani sva si v Cartageni ogledala toliko rimskih kamnov, da jih imava dovolj za nekaj let.
Ko končava ogled, dvignem glavno jadro, obkroživa svetilnik na rtu in kmalu lahko ugasnem motor. Voziva laško orco, piha s kopnega. Včeraj sem bil prepričan, da jader danes ne bova potrebovala, pa lepo prejadrava 20 milj, preden veter odpove sodelovanje in morava zadnjih 10 milj odmotorirati. Saj kakšni puristi bi še vztrajali, a veter se je obrnil točno v nos, ni ga bilo veliko, nagajal pa nama je še tok. Namesto dveh ur bi porabil vsaj 4 ali več, če bi veter seveda zdržal. In potem bi zmanjkalo časa za kopanje, to pač ne gre.
Bosa Marina je zanimiv kraj. Kraj Bosa je nekaj km v notranjosti, na obali pa je kraj Bosa Marina. Tu je izliv reke in ob izlivu so postavili še marino. Ker so se valovi večkrat podirali in onemogočali vplutje ali izplutje, so postavili še dokaj velik valobran, znotraj katerega se sme sidrati. Takoj južno od reke pa je zaliv, staro pristanišče in plaža. Tudi tu je mogoče sidrati. Sicer ni tako mirno, a je voda čista. V rečnem izlivu je namreč voda bolj kalna, saj reka prinaša s seboj naplavine.
Ker je vreme stabilno, sva izbrala čisto vodo. V vodo spustim čoln in celo montiram motor. Nazadnje je motorček delal pred ... hm, kdaj že? Če se ne motim avgusta lani! In vmes ni bil konzerviran, bil pa je na slanem zraku. Revež.
Ne vžge takoj, a po nekaj rekreacije, ko imam roko že dobro ogreto, vžge tudi Mercury. Malo kašlja, upam, da nima virusa. Ko se odkašlja, začne lepo presti in dela brez težav. Zapeljem se naokrog. Ko pridem iz zaliva, me pričakajo kar resni valovi za dingača. Pol metra povprečno z metrskimi vmes. Tepeta se veter in tok. Še dobro, da sem sam v čolnu, saj Lili ni navdušena nad tem, da jo zaliva voda, meni pa je to dobra adrenalinska zabava. Tale Walker bay ni dober za glisiranje, je pa odličen v izpodrivnem načinu. Lepo pleza po valovih in me varuje pred njimi. Oblika klasičnega ribiškega čolna ima svoje prednosti. Dober je pod jadri, dober je na vesla in dober je v valovih.
Vsega nekaj sto metrov imam izpostavljenega dela morja, potem zapeljem za novi valobran. Tu pa je jezero.
Zunaj, v naravnem zalivu je nekaj valčkov, ki nežno zibljejo Herona, tule pa je čista ravnina. Če vreme ni tako stabilno, je to vsekakor boljše sidrišče.
V reki nihče ne glisira, čeprav je kar nekaj čolnov. Jaz imam 6 konjev, vsi drugi pa vsaj desetkrat več. In vsi vozijo počasi. OK. Bom tudi jaz. Če Italijani vozijo počasi, mora biti huda kontrola in visoke kazni. Pogled na črpalko goriva mi pove, da je tule gorivo več kot trikrat dražje, kot v Gibraltarju. Upam, da zdrživa z nafto do kakšne cenejše države. Sedaj sva še na prvem rezervoarju (od dveh), kante so tudi še nedotaknjene. Če bo le kaj vetra, se bo izšlo, a zadnje čase veliko motorirava.
Od lanskega hudega neurja v Sardinskem morju Lili za pasaže raje izbira premalo vetra kot preveč. In če admiralica ni srečna, nihče ni srečen. Pač pokurimo več nafte.
Danes ostaneva tule zunaj v zalivu, jutri zjutraj po kopanju pa se verjetno prestaviva za novi valobran in se podava s čolnom po reki navzgor. Baje je lepo. Lilike mi danes še ni uspelo spraviti na kopno. Ni pomagalo niti omenjanje sladoleda in pice. Jutri pa mogoče res stopiva na kopno.
Danes sva preplula 31 milj. Počasi, povprečno s 4,4 vozla. Sedem ur sva porabila za to. Zdajle proti večeru kar lepo piha – pilot omenja katabatične vetrove v tem sidrišču. Za minuto prižgem instrumente in sunki so do 20 vozlov. To je nekaj več od napovedane bonace.
| < Sardinija–Torre Vecchia | Sardinija–Bosa Marina > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
