 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Kako lepa nedelja je bila danes!
Ponoči je veter čisto popustil in barka je večkrat zajahala bojo. Tudi to je eden od razlogov, da ne maram boj. Ta je imela kovinsko nadgradnjo, ki je prav grdo trkala po bokih Herona. Vrv sem napeljal prek sidrnega rolerja in jo povsem skrajšal. Potem je dala boja mir. Sem pa vrv zavezal tako, da če bi se dvignil veter, bi na trenje vrv popustila za dva metra in bi bili dobro privezani tudi za veter.
Zjutraj si greva ogledat okolico, predvsem Neptunovo špiljo. Ne, ne greva na kopno in po 650 stopnicah gor in po 650 stopnicah dol. Špiljo in njeno okolico si bova ogledala kar z barke iz sence biminija in s kavico v roki.
Najprej morava mimo rta Capo Caccia. To je mogočna navpična skala, ki se dviga kakih 200 m v nebo. Motorirava, saj vetra še ni, pa tudi sicer bi se preveč vrtinčil ob mogočnih skalah. Na jadra si tudi ne bi upal med obalo in malim otočkom zraven. Seveda nisva sama. Točka je zelo popularna in naokrog šviga nekaj deset motornjakov.
Seveda, nedelja je, vreme je lepo in vsi lokalci so na vodi. Verjetno tudi nekaj turistov. Stopnice v špiljo so speljane po navpičnem klifu in so videti prav zanimive, a raje jih gledam z barke, kot da bi v vročini hodil po njih.
Pri vhodu v jamo je kar nekaj ljudi. Dobro, da nisva šla.
Takrat se dvigne nekaj vetra in ko zapeljeva iz preliva med otočkom in obalo, razvijeva flok in obrneva barko na odprto, da obkroživa otoček. Takrat pa doživiva nekaj, česar nisva še nikoli. Tik za barko zagledava temno senco.
Najprej pomisliva na delfina, ampak se giblje povsem narobe. Z repom ne maha gor in dol, kot vsi morski sesalci, ampak levo desno, tako kot ribe! Ko pride bližje vidiva, da je tuna. Plava en meter za barko, tik pod gladino.
Plujemo zelo počasi – dva do tri vozle, saj sva razvila le eno majhno jadro in ugasnila motor. Tuna nekaj časa plava za nama, potem izgine.
In se spet vrne. In to ponovi večkrat. Noro! Česa takega še nisva videla.
Jaz ji celo vržem mali košček kruha, a se ne zmeni zanj. Kakšne sardelice pa žal nimam pri roki. Mogoče je mislila, da sva ribiška barka, ker plujeva tako počasi. Oni so včasih počasni, kadar vlečejo mrežo, ali ko čistijo ulov. Verjetno je upala, da bova v vodo metala ribe, ki niso tržno zanimive.
Če bi taka tuna prijela na mojo vabo, bi bili vsi v težavah. Ne verjamem, da bi jo lahko ujel. Dolga je bila približno en seženj, težka pa je morala biti blizu 50 kg. Vsaj jaz sem jo tako ocenil, meril je nisem, povedala pa mi tudi ni. Lepa riba je bila.
Veter se je medtem lepo okrepil in odjadrala sva samo na flok v enega od zalivov pred Algherom. Pri tem sva občasno dosegala tudi 6 vozlov hitrosti, večino časa pa je bilo okrog 4. Ravno prav za udobno malico in urico pozneje sva na cilju.
Sidrava v lepem zalivu vsega 3 milje od Alghera. V zalivu je vse polno bark. Tudi jadrnice so tu. Zdi se, da je danes iz marine prilezlo vse, kar plava. Na plaži so senčniki drug čez drugega in o kakem distanciranju ni ne duha ne sluha. Peska se ne vidi, toliko ljudi je na plaži.
Morava se tudi navaditi na italijansko šolo plutja, se pravi na kol. Nima smisla, da se poskušaš na široko izogniti gliserju, ker on bo peljal tik ob tebi, ne glede na to, kaj delaš. Da te od blizu pogleda, jasno. Mogoče te pozna, mogoče imaš na krovu kakšno dobro mrho. To je seveda treba vedno preveriti od blizu. Predvsem pa hoče, da od blizu vidiš njegovo makino in to, kakšen frajer je.
Tudi sidrajo podobno. Lili vprašam, ali mogoče nisva preblizu sosednje barke, saj se mi zdi, da že rahlo posegamo v njihovo sfero zasebnosti, ko se mirno vmes sidra še ena barka, še ena pa se rafta na njo. Na splošno je na skoraj vsako malo večjo barko vezana še kakšna manjša, samo da je žur.
Do večera se zaliv izprazni. Ostanemo edina barka v zalivu in daleč naokrog. Zadnje jadrnice jo počasi mahajo proti marini pri Algheru. Italijani bodo za večerjo doma.
Danes sva preplula 10 NM, od tega eno uro na motor.
| < Bosa Marina–Porto Conte | Pozzo Lazzaretto–Alghero–Pozzo > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
