 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Noč je bila mirna, a vseeno nisem prav dobro spal. Večkrat sem se zbujal, med drugim tudi zaradi ribičev, ki so ponoči lovili blizu nas, pa ob spremembah vetra in valov.
Dopoldne dvigneva sidro in na flok odpujsava tiste dobre 3 milje daleč do mesta Alghero. Res nisva drvela. 2,9 vozla povprečne hitrosti je pokazal chart ploter. Tam se da sidrati takoj severno od marin in mestnega pristanišča, preden se začne mestna plaža.
Na karti je videti sidrišče kar dobro zaščiteno. Z juga ga ščiti valobran mestne luke, na zahodu je otoček s precej čermi naokrog, na severu in na vzhodu pa je tako ali tako plaža. A v resnici ni tako zaščiteno. Valovi z odprtega se ukrivijo okrog valobrana in prihajajo v sidrišče. Čeprav danes sploh ni bilo kakšnih omembe vrednih valov, je prav neugodno poguncavalo barko.
Spustila sva čoln v vodo in se na motor odpeljala v luko. V luki je cel kup malih marin. Tipično po italijansko je vsak pomol svoja marina. En del pristanišča je rezerviran za ribiče in turistične ladje, en del pa je ostal mestna riva. Tam je ob SAR in policijskih plovilih še prostora za nekaj čolničkov.
V luki je neverjetno veliko jadrnic. Skoraj toliko jih je, kot motornjakov. Ta del Sardinije je bolj primeren za jadranje. Že sam zaliv, kjer je Alghero, je zanimiv in razvejan, 6 milj na zahod je še en lep zaliv, 25 milj je do severnih otočkov (Isola Asinara), tam je še Porto Tores, skratka ta del je bolj prijazen jadranju in to se pozna na floti plovil v marini.
V mestu najprej zlezeva na obzidje. Oba sva navdušena nad tem, kako je lepo ohranjeno. Morda je dubrovniško obzidje za spoznanje lepše, a ne prav dosti, a tule je vstop prost, ljudi pa nič in prostora je na pretek. Na obzidju si sledijo stražarnice, topovi, stolpi, katapulti in podobne zgodovinske zanimivosti. Mesto samo je lepo, a za moj okus je vse nekoliko preveč prirejeno za turiste. Nisem začutil tistega pravega, avtentičnega vzdušja, kot recimo v Bosi. Bosa mi deluje bolj originalno sardinsko, Alghero pa bolj instantno turistično.
Lili hoče na pico in bi se ustavila kar v prvi piceriji, ki jo vidi. Jaz sem seveda bolj pameten in grem na google gledat ocene in priporočila. Najdem tisto pravo. Seveda med odprtimi, saj čez dan je večina tako ali tako zaprta. Odpirajo se zvečer. Po soncu pešačiva do 'moje' picerije, a se izkaže, da je zaprta. Smola. Naslednja možnost ni prav daleč, a je ta tudi zaprta.
Pri Lili že sveti lučka 'prazno' in to ni dober znak. Na koncu pristaneva v tisti piceriji, ki jo je ona opazila pred eno uro.No, sva si pa vmes vsaj dobro ogledala mesto in postala bolj lačna. Pica je dobila oceno prav dobro. Če bi v Španiji dobil tako pico, bi rekel, da je vrhunska, a tule so standardi pač strožji.
Po dodatnih ogledih in sladoledu sva se vrnila na Herona, a sva se odločila, da se za čez noč raje prestaviva v bolj zaščiten zaliv. Sidro vrževa mogoče sto metrov od včerajšnjega mesta. Vmes sem si seveda s čolnom ogledal svetilnik z razbito jadrnico. Zdi se, da je tam že kar dolgo časa. Kormorani so se zelo jezili, ko sem jih zmotil pri popoldanskem počitku. Lansiranje dingija s Herona med jadranjem in ponoven pristanek na Heronu pri potovalni hitrosti je minil brez zapletov. V bistvu je lažje pristati na barko, ki pluje, kot pa na barko, ki niha na sidru.
Še en poln in zanimiv dan je za nama, jutri pa gremo nazaj na jug. Vreme se bo začelo nekaj kujati in rada bi bila na južnem delu Sardinije, preden udari prehud veter in val na zahodno obalo.
Danes sva preplula dvakrat po 3 milje, na motorju nismo naredili nobene dodatne ure.
| < Porto Conte–Neptunova špilja | Pozzo Laxxaretto–Torre Vecchia > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
