Walter Teršek, Orplid, sailing

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Privezala sva se ob pomol, na katerem so bila privezana razna plovila: barka za pilota, nekaj manjših tovornih bark, barka za skeniranje rečnega dna, ki meri točno globino reke, kjer poteka plovna pot, in ladja, ki poglablja rečno dno. Vse te ladje so prišle sem z Nizozemskega in na njih so zaposleni samo Nizozemci, ki imajo s takšnim delom največ izkušenj, saj je po njihovih kanalih moč pluti skoraj po vsej državi. Po nekaj urah naju je obiskal lastnik te manjše marine in naju povabil v njegovo pisarno – manjši kontejner sredi parkirišča poleg nogometnega igrišča, povsod okrog pa pragozd, iz katerega je bilo slišati neprestano cviljenje in cvrčanje. Razložil nama je razmere v tej državi: »Prejšnji teden je prišla barka z nizozemsko zastavo, a smo jih morali odsloviti, saj ministrstvo ni odobrilo njihove prošnje za izkrcanje na kopno in verjetno bo tako tudi z vama! Vseeno pa bomo poskusili!«

Tako smo izpolnili kup formularjev.

»Dokler ne dobimo odgovora, ne smeta z barke! Tam imata vodo in elektriko, odgovor bo prišel verjetno v 24 urah,« je resno pripomnil.

Na pomolu sem spoznal Francoza Franca, ki živi na barki s svojo ženo in 17-letnim sinom. Povedal mi je, da je lastnik marine daleč okoli največji idiot in da on ni tisti, ki bi mi lahko prepovedal izkrcanje.

»Vsak dan malo po 12. uri zapusti pisarno in ga ni do naslednjega dne, tako da greš lahko brez problema iz marine, se sprehodiš do prve vasi, če pa imaš kolo, se zapelji do mesta in do prve trgovine!«

Tako smo se vsi trije odpravili na sprehod, ki se je prav prilegel in v katerem smo vsi uživali, saj je bilo za vse nas to okolje nekaj novega. Maria je fotografirala okolico, Rusty se je znova učil hoditi, saj je sprva hodil prav tako kot na barki sredi Atlantika, naslednje tri dni pa se je potem samo še sem in tja med tekom spotikal ob ravna tla, tako da je poletel v zrak in nato z nosom zaril po makadamu.

Po poti sem sanjaril o kakšnem baru, kjer bi si lahko privoščil hladno pivo. Saj vem, da ga zaradi noge ne smem, pa tudi želja se mi ni uresničila. Kmalu smo vsi trije obrnili in se vrnili na barko. Naslednji dan ni bilo nobenega odgovora z ministrstva in med popoldanskim sprehodom v manjšem mestu, ki je od marine oddaljeno 4 km, smo srečali lastnika marine, ki se je peljal mimo z avtomobilom. Prijazno smo se pozdravili, naslednji dan pa sva se srečala na parkirišču pred marino, kjer sem sprehajal Rustyja, on pa svojega psa. Povedal mi je, da je iz ministrstva dobil odgovor: »Lahko ostaneta tukaj, a potrebna sta dva testa za covid – pred in po karanteni, ki pa naj bi trajala 7 dni!« Odgovoril sem mu, da sem si premislil, saj bo tu še ves mesec deževna doba, komarjev je toliko, da jih lahko ješ in se od njih celo pošteno zrediš, pa še vroče je tako, da je nevzdržno. Zato bova izplula takoj, ko se veter stabilizira – in to bo v torek!

Walter Teršek, Orplid, sailing

V ponedeljek sem se s Francem in njegovim sinom Andreem odpravil v trgovino in na tržnico. Ugotovil sem, da je hrana izredno draga, kar me je še bolj spodbudilo k čimprejšnjemu odhodu. Za nekaj malenkosti sem plačal 50 evrov in nejevoljen zapustil trgovino. Medtem ko sta Francoza nakupovala še meso, zelenjavo in ribe v različnih trgovinah, sem ju raje počakal pri avtomobilu in kadil poceni cigareto iz Afrike, saj je bilo to edino, kar sem si lahko privoščil. Razmišljal sem, kam naprej? Barka je prazna, v njej imam samo nafto in vodo, 10 kg krompirja in riž. V katero državo naj grem? Surinam, Gvajano? Tam bodo dež, vročina in komarji. Tudi če je poceni, tja ne grem. Raje jem ribe, ki jih ulovim, krompirja imam pa dovolj, riža na vsakodnevnem jedilniku pa se tudi še nisem naveličal, kar pa za mojo posadko ne velja. Kaj hočeš, vsem okusom niti Jamie Oliver ne more ustreči.

Med potjo nazaj smo na cesti naleteli na razstavljene avtomobile, razmetane kar povsod po cesti, čemur se kar nismo mogli načuditi. Andree mi je povedal, da se to pogosto dogaja, saj morajo na odpadu plačati po kilogramu odpadka, zato jih raje odvržejo kar tu sredi ceste.

Popoldne je bila barka že pripravljena na odhod in počakati je bilo treba le še na oseko, ki bo pomagala priti iz te reke, saj če izpluješ ob napačnem času, moraš pluti proti valovom in toku, ki včasih doseže tudi 3 vozle.

Ob 7. uri zjutraj sem barko odvezal od pomola in se zaradi močnega toka le s težavo odparkiral. Po dveh urah sva končno priplula iz reke in prišla do zadnjih oznak za plitvino. Dvignil sem glavno jadro na prvo krajšavo in odvil nekaj več kot polovico genove, saj je bilo vetra kar precej in Orplid je moral jadrati proti vetru in valovom 30 nm. Plula sva mimo slavnih Hudičevih otokov, na katerih je bila od leta 1852 do leta 1953 francoska zloglasna kazenska kolonija, na otoku Ile du Diable ali Hudičevem otoku je kazen prestajal tudi kapetan francoske vojske Alfred Dreyfus, ki so ga spoznali za krivega izdaje, mu odvzeli čin in čast ter ga poslali v »Zeleni pekel«, kot so imenovali zapore na teh otokih.

Walter Teršek, Orplid, sailing

Teh otokov si žal nisva mogla ogledati, saj je bilo za naju prepovedano, zato sem barko usmeril naravnost proti Barbadosu in se priključil amazonskemu toku, ki je bil kar močan, tako da je prvih 24 ur barka naredila 194 nmi. To smer sem držal še tri dni, dokler nisem obvil obale Venezuele, saj mi je prijatelj priporočil, naj se držim od nje vsaj 200 nm, kajti ljudje tam so popolnoma obupani in že v prejšnjih letih je bilo zabeleženega kar nekaj piratstva, v zadnjem letu, ko je korona povzročila še večjo revščino, pa je piratstva še več.

Po širih dneh plovbe se je pred Orplidom prikazal otok Tobago. V prvem zalivu ob zahodnem rtu otoka sem pred čudovito plažo vrgel sidro. Obala je bila poraščena z bujnim zelenjem in palmami. Že takoj zjutraj naju je obiskal Nizozemec, ki živi tu že leto in pol in nama razložil, da je otok zaprt za vse in da se ne smeva izkrcati na obalo. Z nogo sem se dotaknil njegovega gumenjaka, on pa mi je ves ogorčen rekel: »Kaj je s tabo, da se dotikaš mojega gumenjaka, saj vendar veš, da ne smemo imeti nobenih kontaktov?!« In je odplul, pa se čez nekaj minut vrnil s svojo ženo, ki je na palubo porinila vrečko sveže zelenjave, se takoj zatem spet oddaljil od barke in na skrivaj zapisal registrsko in ime barke.

»Kakšen idiotizem!« si mislim in zakličem za njim: »Me je že minila želja, da ostanem na tem otoku!« Ob tem je bilo že slišati ropotanje sidrne verige, ki jo je navijal vinč. Sidro je bilo kaj hitro iz vode in Orplid je zaplul proti Grenadi – z ugodnim vetrom ter povprečno hitrostjo 7 vozlov. Ob sončnem zahodu je sidro spet oralo po morskem dnu v Martin Bay, pred manjšim mestom Saint George.

Walter Teršek, Orplid, sailing

Takoj zjutraj sem se odpravil v pisarno marine, da uredim formalnosti. Vse to bi moral urediti že na barki in jim 24 ur pred pristankom poslati na elektronski naslov. Nikakor niso mogli dojeti, da jim tega pač nisem mogel poslati, ker sredi morja na barki nimam internetne povezave. Ko so se zaposleni odpravili na malico, sem se jaz odpravil v bar, naročil pivo, saj kave niso imeli, in končno poslal po elektronski pošti vse formularje. Pozneje sva se morala z Mario javiti na obali, kjer sva pod šotorom opravila test in se morala nato takoj vrniti na barko ter počakati na rezultate, ki jih bodo spet poslali po e-mailu, ki pa ga seveda tudi ne morem prejeti, saj nimam internetne povezave.

Naslednjega dne sem se zato javil na obali, prejel teste osebno in se nato odpravil na kapitanijo, kjer sem končno dobil žig v potni list. Vse to bi bilo lahko precej enostavneje in hitreje, če bi ta postopek organizirali malo bolj logično. Seveda gre pri vsem tem predvsem za posel, saj za test računajo 120 dolarjev. Kakorkoli, Orplid je sedaj znova na Karibih. In za čuda: edina okvara, ki se je naredila, je bila spet žica za menjalnik, ki se je strgala takoj, ko sem vrgel sidro pred otokom.

 

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< V dvanajstih dneh čez Atlantik   Nadaljevanje plovbe 5.5.2021

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek