 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Obala pred glavnim mestom St. George's na otoku Grenada je gosto poseljena, pa vendar je voda še vedno lepa, čista kot ob hrvaški obali, odlična za kopanje, dno je peščeno in sem ter tja se najde kakšna skala, ki jo zaraščajo korale, okoli nje pa kar mrgoli malih rib, vendar premajhnih za mojo harpuno. Pa sem z ribolovom kar vztrajal, vse dokler nisem našel primerno velike ribe, česar sem se zelo razveselil: »Danes bo za večerjo sveža riba!«
Toda, ko je puščica predrla ribjo glavo, se je riba napihnila v nekakšno žogo velikosti nogometne žoge!? Neverjetno, pridem sem na Karibe, ulovim prvo ribo izpod skale in riba se spremeni v žogo! Tukaj bomo torej lačni ali pa bomo igrali nogomet!
S težavo sem spravil ribo s puščice in jo na svojo veliko žalost prepustil morju. Po sprehodu po manjši plaži sem govoril z mladim ribičem. Na obali je čistil ribe, ki jih je ujel s harpuno. Bile so majhne in meni se niso zdele kaj prida okusne, kvečjemu morda za kakšno obaro. Ribolov s harpuno je tu seveda prepovedan, a domačini vseeno lovijo s harpuno, saj jim lokalne oblasti ne izrekajo kazni, kar pa seveda ne velja za turiste.
Vsako jutro se odpravim v laguno, kjer je pristanišče, in sprehodim Rustyja. Nekajkrat sva šla tudi po kruh, ki pa ni vreden svojega denarja in za tisti dolar zato zdaj raje kupim kakšen mango. V tej laguni je veliko manjših lesenih pomolov in vsak od njih ima svojega čuvaja, ki pravzaprav zaposli samega sebe, plačilo pa si služi z vsem, kar se da prodati: sadje, zelenjava, domači rum, tobak iz Sant Vincenta, ki ga je sedaj zaradi nedavnega izbruha vulkana začelo že resno primanjkovati. Po otoku se ljudje prevažajo z manjšimi avtobusi, ki divje vozijo po slabo urejenih cestah in se ustavljajo kar sredi ceste, da pobirajo potnike. Pri tem divjem poslu sodelujeta dva – voznik in pobiralec denarja, nekakšen sprevodnik, ki obenem prepričuje ljudi, naj se peljejo z njim, medtem maha z roko skozi okno in privablja potnike. Voznik pa to delo opravlja s trobljo, ki se oglaša na vsakih dvajset sekund. Teh avtobusov ali kombijev mrgoli po cesti in prevoz je moč dobiti izredno lahko, pa še poceni je, saj za osebo računajo 2.50 ESC, kar je manj kot evro, voziš pa se lahko, kamor hočeš in dokler imaš seveda voljo, saj je vožnja precej divja. Za Evropejca je toliko bolj vznemirljivo, ker tu vozijo po levi strani, volan pa imajo na desni. V stari del mesta vodi cesta skozi majhen tunel, ki je dolg kakih 150 m. V njem švigajo avtomobili, pa tudi kakšen manjši kamion, ki ga natovorijo tako visoko, da se komaj stlači v tunel, ob robu tega ozkega tunela pa hodijo še pešci.
Sidrišče je postalo čez noč plačljivo in vsi na sidrišču smo dobili opozorila, ki so bila hkrati tudi vabila na plačljive boje, za katere naj bi računali kar 15 ameriških dolarjev. Kot vedno, imam že pripravljen izgovor: imam okvaro motorja in na bojo se bom premaknil naslednji dan, takoj ko bom popravil motor. No tista žica za menjalnik res še vedno ni popravljena, saj nimam rezervnega dela. Nisem ga našel v nobeni izmed dveh velikih navtičnih trgovin, zato sem preprosto improviziral in izkazalo se je, da je to še najboljša in najcenejša rešitev in kar je najpomembnejše – motor sedaj deluje odlično.
Približuje se deževno obdobje, ki bo trajalo dva meseca. Sledilo bo obdobje hurikanov, zato premišljujem, kje bi lahko pustil barko in se z letalom odpravil domov. V laguni sem našel izredno varen privez, ki bi bil zelo poceni. A se je lastnik barke premislil glede njegovega odhoda in se odločil, da bo kar ostal tu še eno leto. Tako sem izgubil njegovo mesto in bom moral najti kakšno drugo rešitev. Tudi barka bo morala iz vode, a kje? Tu se cene dotikajo neba.
Naslednji dan sva se z Mario odločila, da se odpraviva na sidrišče na otok bolj severno od Grenade, manjši neposeljen otok z lepim zalivom za sidranje sredi čiste divjine, kjer bova lahko nalovila rib, kolikor bova želela in ostala na sidru brez nevarnosti, da nama bi kdo na barko dostavljal opozorila. Tam je tudi prijatelj Max in dogovorila sva se, da se po dolgem času znova srečava. Skušala sva se ujeti v Angliji, kjer pa takrat zaradi korone nisem smel pristati, nato sva se zgrešila na Kanarskih otokih, tokrat pa naj bi nama le uspelo prekrižati poti in drug drugemu pokazati vsak svojo novo barko, saj imava z Maxom zelo podobno zgodbo. Max je že dvakrat prejadral Atlantik in to na 8-metrski leseni barčici, ki je bila kakovostno grajena pred petdesetimi leti v Angliji, kjer zelo dobro vedo, kaj je morje.
Zgodaj zjutraj se je v zalivu že slišala sidrna veriga in kmalu je barka zapustila sidrišče. Veter za otokom sicer stalno piha, vendar ne konstantno in ne iz iste smeri, zato je jadranje temu primerno pač bolj počasno in turistično, vse dokler se nismo približali kanalu med otokoma in od tam naprej sem zavil ostro v veter, proti valovom, ki se neprestano križajo in prihajajo iz vseh strani, tako da se je paluba Orplida po dolgem času znova zasvetila. Do otoka sicer ni daleč, a tok nikakor ne gre proti tistemu otoku. Izmeril sem na karti, izrisal pot in točko, kjer bom barko obrnil proti otoku in kmalu naj bi bili tam. A v tem času se je veter obrnil bolj proti vzhodu, odlično me je zafrknil in takoj sem se odločil: ta otok bomo preskočili in sidro vrgli ob naslednjem, ki se imenuje Carriacou. V zaliv Tyrrel bay smo pripluli zvečer in sidro je padlo na globino 18 m, v zadnji vrsti zasidranih bark.
 |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < V dvanajstih dneh čez Atlantik | Cariccao > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
