 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Noč pred otočkom je bila mirna do šestih zjutraj, ko so začeli zvoniti.
Nekaterim se zdi jutranje zvonjenje lepo, meni se zdi, da v 21. stoletju ni treba na ves glas in navsezgodaj delati reklame za krščansko religijo. Naj si tisti, ki si to želijo, na svoje telefone nastavijo bujenje z zvonovi, druge pa naj pustijo spati. Če sem jaz spoštoval menihe in sem zaradi njih oblekel kopalke in majico, bi oni lahko spoštovali mene in me pustili spati.
No, ob sedmih odrinemo, saj imamo danes na sporedu kar nekaj poti, vreme pa je še precej nestanovitno. Z zgodnjim startom imamo več možnosti za spremembo planov, če vreme ne bi sodelovalo.
Jugo se obrača v burjo in trenutno se še tepeta med seboj. Večino časa plujemo na motor, vmes stokrat razvijemo in zvijemo prednja jadra. Vetra je od 0 do 20 vozlov iz smeri juga in burje in še česa vmes. Nekaj sunkov je bilo močnejših, tja do 27 navideznega, a to je bilo res le nekaj sunkov, ki so prihrumeli po dolinah Pelješca. Prvi postanek za kopanje naredimo v zalivu Mrginj, na samem koncu Pelješca. Lepa okolica z veliko gozda vabi, da bi tu ostali še čez noč, a meni se zdi vreme še preveč nestanovitno. Zaliv je povsem odprt na burjo – v smeri burje je 4 milje morja. Dovolj, da se razvije neudoben val.
Vreme je pretežno oblačno, vmes nekajkrat celo malo rosi, a Lili se vseeno odpravi na podvodni foto lov. Pravi, da je bila svetloba slaba in slike niso uspele. Drugi smo pretežno supali, nekateri so plavali.
Po postanku se prestavimo v bolj varen zaliv. Nihamo med Šipansko luko na Šipanu in zalivom Jakljan na ... seveda na Jakljanu. Zmaga Šipan, saj ponuja možnost svežega kruha in sladoleda. Zaliv je precej zaseden. Nekaj je naših starih znancev (recimo 56 m jadrnica Aquarius je spet sidrana zraven nas), in na splošno je kar gneča. Na koncu se odločimo za sidranje v kar 16 m globine, da imamo dovolj prostora okrog nas.
Še najbližje nam je en Avstralec, zato odsupam do njega, da preverim, ali se mu zdi dovolj razdalje, in se pozanimam o tem, koliko ima verige v vodi. Pomiri me, da me je gledal, kje sem metal sidro in da smo zagotovo v redu, on je pa itak na bloku in ne na sidru. Mi nihamo pred njim, kar je v redu, če se obrne, bomo pa zelo daleč. Me je pa takoj vprašal, kako smo preživeli 'hurikan' pred dvema dnevoma.
Hmm, jaz nič ne vem o kakšnem 'hurikanu', imeli pa smo hudo nevihto z močnimi vetrovi. On pravi, da je sidral v zalivu Slano (to je le nekaj milj od Šipana), pihalo je 5 vozlov vetra, ko je zaslišal močan hrup vetra. Z ženo sta oba vstala in ona je za vsak primer prižgala instrumente.
Potem je udarilo. Pravi, da je pihalo 50 vozlov in čez, ko jim je utrgalo sidrno verigo. Na srečo sta bila pokonci in sta se z motorjem lahko izvlekla iz težav, a da je bilo brutalno, pa je plul že marsikje.
Mislim, da je glavnina slabega vremena za zdaj za nami, a bomo videli. Zaliv je dobro zaščiten za jugo in za burjo, ni pa zaščiten pred čarteristi. Ti vedno predstavljajo nevarnost s slabimi sidri in še slabšimi načini sidranja.
Danes smo prepluli najprej 31 nmi do konca Pelješca in potem še pet in pol do Šipana. Vetra je bilo od skoraj 0 do nekaj čez 20 vozlov, nekaj posameznih sunkov je bilo do 27. Veter je bil precej muhast in ni se mi dalo ves čas viseti na vinčih in trimati jader, zato smo jadrali precej konservativno in si za boljšo hitrost pomagali z motorjem. Na motorju smo pridelali kar 7 ur.
| < Lovišče - Badija | Koločep > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
