 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Naslednje jutro smo tako dvignili sidro in zapustili Venezuelo. Prvi dan ni bilo kaj dosti vetra, bilo pa ga je vendarle dovolj za cirkus jadro ali moj mavrični genaker. Okrog treh ponoči pa se je veter popolnoma polegel in potrebno je bilo prižgati motor. Bližali smo se že otoku La Ordhila, na katerem je venzuelska vojaška baza in pristajanje zato seveda ni dovoljeno. Tudi otok Los Roques pripada Venezueli, ki za slovenske državljane zahteva vstopni vizum. Zato smo pluli naprej proti Nizozemskim Antilom. Prvi otok je Bonaire, vendar okrog tega otoka ni sidrišč. Ponekod je voda zelo globoka, tam pa, kjer bi bilo sidranje možno, je prepovedano zaradi zaščitenega območja in podvodnega raja, ki bi ga sidra tisoče turistov seveda uničila.
Do otoka sem priplul ob polnoči in ker nisem imel kart, tudi ne podatkov o obali in zalivih, sem barko usmeril na južni rt bližnjega otoka Curacao, ki je od Bonaira oddaljen le 25 NM. Izbral sem kurz med Malim in Velikim Curacaom in v ranem deževnem jutru vplul v zaliv Spaanesche baai na otoku Curacao na Nizozemskih Antilih. V zalivu je nekaj marin, ki so popolnoma polne in izjemno drage. Tudi v trgovini v bližnjem turističnem naselju je hrana zelo draga, zato sem že po nekaj dneh bivanja na tem čudovitem otoku dvignil sidro in kurz naravnal proti Santa Marti v Kolumbiji, kjer je življenje občutno cenejše.
Sprva je bil veter kar ugoden, a kmalu je zgubljal moč in zato sem barko usmeril proti Punto Fijo, ki leži na koncu venezuelskega polotoka Paraguana. Po tridesetih miljah plovbe sem barko obrnil za 900 in tako smo s hitrostjo med 6 in 7 vozlov ponoči že pluli pod Arubo, ki se je vsa razsvetljena bleščala v temni noči. V tem delu morja je kar nekaj platform, ki intenzivno praznijo rezerve nafte. Za to območje je značilno nenavadno magnetno polje, zato se kompas na mojem krmilu občasno nepojasnjeno kar suka sem ter tja.
Drugi dan plovbe proti Kolumbiji je bilo vetra še manj, zato smo pluli še počasneje. Pri dobrem vetru bi za to pot potreboval dva dni, mi pa smo pluli kar štiri dni. Tretji dan plovbe smo se zgodaj zjutraj že približali rtu Punta Gallinas v severni Kolumbiji. To je najsevernejša točka Južne Amerike. Na skrajni konici rta stoji 18 m visok svetilnik Faro de Punta Gallinas, ki so ga postavili šele leta 1989. Plovba po tem delu Karibskega morja zna biti zelo težavna, saj dobi veter tukaj zelo močan vzgon, morje se kar naenkrat visoko dvigne, močan morski tok pa neprestano menjava smer.
 |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Proti Kolumbiji | Santa Maria > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
