Niti slučajno.
Indonezija je po svetu znana kot čudovita, eksotična in cenovno izredno ugodna turistična destinacija, vendar je za navtike prava nočna mora. Šibki, nestanovitni vetrovi in močni morski tokovi; nešteto ribiških čolnov, ribogojnic in neosvetljenih ribiških ploščadi; pomanjkanje osnovne navtične infrastrukture, plastični odpadki na obali in v vodi, umazano gorivo, obupna birokracija. Vse to nadebudnemu morjeplovcu greni življenje.
Nekega dne smo po celodnevnem motoriranju prispeli v ribiško vas Kilo na otoku Sumbawa. Pred prihodom na sidrišče je pridivjala tropska nevihta in vidljivost se je zmanjšala na dvajset metrov. Ko se je nebo razjasnilo, smo se znašli sredi množice majhnih ribiških čolnov in še danes ne vem, kako se mi je uspelo izviti iz tega ribiškega labirinta, ne da bi se propelerja zapletla v ribiško mrežo.
Ko smo bili varno zasidrani, smo se lahko sprostili in se pripravili na zaslužen nočni počitek. Vendar je bil to račun brez tamkajšnjega mujezina. Ob šestih zvečer je prižgal ozvočenje svoje džamije in na ves glas začel hvaliti Alaha. To je ponovil ob polnoči in še enkrat ob štirih zjutraj. Verniki se morajo namreč ob vsakem trenutku zavedati, da jih Alah ljubi.
Teden dni pred tem smo pluli z otoka Comodo proti pristaišču Labuan Bajo na otoku Flores, saj smo potrebovali gorivo in hrano. Z jugovzhoda je zapihal prijeten vetrc, zato smo hitro razvili code zero in Spalax 2 je kmalu dosegel potovalno hitrost šestih vozlov. Potem pa sem opazil, da se glede na SOG (hitrost plovila glede na kopno) sploh ne premikamo. Prižgal sem oba motorja in ju pospešil na 2000 obratov. Končno smo se začeli počasi premikati proti cilju. Razlog? Znašli smo se sredi nasprotnega toka šestih vozlov!
Ne glede na zgoraj povedano, moram svojo obsodbo Indonezije omiliti in to otoško državo predstaviti v bolj nepristranski luči. Če vam uspe najti ponton za vaš gumenjak in brez težav priti na obalo, boste naleteli na resnično prijazne, ustrežljive in vesele ljudi. Čeprav je njihova angleščina zelo pomanjkljiva, se bodo potrudili in vam preko svojih vez in poznanstev priskrbeli gorivo, vodo, plin za kuhanje, hrano, sim kartice in vse, kar vam srce poželi, in to po ugodni ceni.
Svetla zvezda na obzorju indonezijske navtike je Marina Del Ray na otoku Gede tik ob obali Lomboka. Ponaša se z vsem, kar potrebuje zahtevni navtik: privezi z vsemi priključki, plavalni bazen, restavracija na prostem, karaoke .... Marina Del Ray je tudi postaja vsakoletne svetovne regate World ARC, ki običajno šteje štirideset plovil. Vendar je marina skoraj prazna, saj se zaradi nedavne pandemije jahte le počasi vračajo. Upajmo, da bo ta vrhunski navtični objekt spodbuda za ostale indonezijske otoke.
Minilo je že skoraj mesec dni, odkar sem se na otoku Timor prijavil v Indoneziji, in če sem iskren, mi postaja Indonezija, zlasti Bali, vedno bolj pri srcu.
To je moj zadnji letošnji prispevek. Povratek na Spalax 2, ki je varno privezan na Baliju v zalivu Serangan, načrtujem marca naslednje leto.
Vsem zvestim bralcem želim uspešno navtično leto 2023.
| < Bali | Monsun > |
| Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih | |
 |
 |
| As Long As the Wind Blows
Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). |
Dokler se puter ne stopi
V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. |
| Marjan Golobič | |
 |
Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo, se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul iz Karibov in se podal v Tihi ocean. |
Besedilo in fotografije: Marjan Golobič
