Heron: Vognišća

Podrobnosti: Objavljeno: 05 April 2023

Zadnje iz eTrgovine

30.00€

Knjiga »Z jadrnico čez Arktiko« je četrta knjiga Mirana Tepeša, ki je doslej že trikrat objadral svet. Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre na Jadranskem morju preko Atlantskega oceana do Kanade in Grenlandije. V osrednjem delu so opisane dogodivščine z jadranja čez Arktiko po Severozahodnem prehodu od Grenlandije med kanadskimi arktičnimi otoki in okoli Aljaske do Tihega oceana. V zadnjem delu pa so opisane dogodivščine med jadranjem čez Beringovo morje, čez Aljaški zaliv in po Britanski Kolumbiji.

»Arktika je morska pokrajina s številnimi otoki. Led na morju se je nad Severno Ameriko v zadnjih desetletjih večino poletij za nekaj tednov dovolj umaknil ali razredčil, da je bilo z izjemo treh let Arktiko mogoče prejadrati, a ne na lahek način, zato je jadranje čez Arktiko zame postalo izziv.« – Miran Tepeš

Arktika je območje na severu zemeljske oble, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in leži nad severnim tečajnikom. Večino leta, marsikje pa vseskozi, je to območje prekrito z ledom in snegom.

Statistiko o plovbi čez Arktiko vodi “Scott Polar Research Institute, University of Cambridge”, Velika Britanija. Do leta 2024 je Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom, v eno ali drugo smer, preplulo 393 plovil vseh vrst, od ledolomilcev in različnih velikih motornih ladij do jadrnic. Skokica 3 je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.

Miran Tepeš - Z jadrnico čez Arktiko

Zjutraj se je burjica precej umirila in bolj pihlja, kot piha tule v zalivu. Je pa od preteklih dni barka nasoljena, ker je očitno bilo v zraku toliko soli. Če potegnem z roko po štraju, imam v roki solni cvet. To me je presenetilo, saj pri nas ni močno pihalo, a očitno je veter prinesel sol od daleč.

Danes greva naprej. Ker je sonce že visoko in proizvodnja elektrike velika, dvignem sidro kar brez motorja. Vetriča je ravno prav (8 vozlov), da ne obremenjujem preveč sidrnega vinča, piha pa ven iz zaliva, torej bo z jadri enostavno. Medtem ko vlečem ven verigo, pa se veter začne obračati in se obrne iz severnika v zahodnik z nekaj južne komponente. Glavnega jadra še nimam gor. Razvijem flok in odpeljem med nekaj sidranimi barkami. Potem dvignem glavnega, vetra pa je le 5 vozlov.

Počasi gre, a gre. Seveda je orca, veter pa se ves čas malo obrača. Med seboj se tepeta pojemajoča burja, ki jo razbijejo otoki in nastajajoči maestral. Nekako do Srakanov gre še kar v redu, tam pa je konec. Vetra nenadoma zmanjka, pojavijo pa se precej veliki (no, za bonaco na Jadranu) valovi s severa. Verjetno so to valovi burje iz Kvarnerja. Spremeniva plan in ne greva na Cres, ker bi morala sicer precej motorirati, ampak zavijeva raje na Unije.

Na vzhodni strani Unij so trije globoki in ozki zalivi, ki bi morali biti povsem mirni tako za maestral kot za burjo. Dva sta 'onesnažena' z bojami, tretji je najin cilj. Boj se izogibam, če je le mogoče. Ne le zato, ker stanejo, ampak tudi zato, ker nikoli ne veš, v kakšnem stanju sta privezna vrv in veriga. Sidrava precej globoko v zalivu na dobrih 6 metrih. Precej bolj ven je že ena barka, sicer sva tu sama. Zato se vse ose takoj spravijo na Herona, da preverijo, ali se dobi kaj za pod zob. Malo je treba paziti, kako ješ in piješ, da kakšne ne pogoltneš. Pivo je treba piti iz kozarca, da ne spiješ kakšne ose, ki bi zašla v pločevinko. A ose se kmalu naveličajo in gredo nadlegovat koga drugega. Morda tistih nekaj koz, ki se pasejo na obali.

V večernem mraku pa se začne stampedo in proti nam dirja cel kup bark. Vsaka naredi častni krog okrog Herona, ugotovi, da je premalo prostora in gre sidrat malo bolj ven. Edino eni so sidrali spredaj, a dovolj daleč od nas, da nam niso nevarni. Ne vem pa, ali so dovolj daleč od obale, a to ni moj problem.

Če bo celo noč pihala burjica ali burin, bo vse v redu, če bi pa slučajno prehodno potegnil zahodnik, bodo pa ene dve ali tri barke vsekakor na obali. Eni so sidro vrgli le nekaj m od obale in zdaj proti sredini zaliva.

Na vseh barkah se derejo po avstrijsko ali nemško. Same moške družbe. Kakšen dolgčas.

Le ena jadrnica ima slovensko zastavo, a dingija nimam v vodi in se mi ne da do njih. Tako ali tako jih ne poznam.

Kakor kaže vremenska napoved, bo treba jutri ali najkasneje pojutrišnjem v Istro, če nočeva ostati tukaj še en teden. Voda je tukajle še hladnejša in kopanje je reducirano na higienski minimum. Voda ima 22 °C, kar je zame malo. Meni bolj prija 26 ali več.

Danes sva preplula 12 milj in za to porabila kar dobre 3 ure, saj je šlo sprva zelo počasi, potem se je veter prehodno nekoliko okrepil. Zadnjih nekaj milj sva odmotorirala.

< Artaturi 2. dan

Medulin >

Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron