Noč je minila brez zapletov, vsaj midva nisva slišala, da bi kdo od sosedov ril po dnu. Na srečo se veter ponoči ni obrnil.
Zjutraj je bonaca. Vremenska napoved pravi, da bo dopoldne še malo burjice, popoldne pa bo prevladal severozahodnik.
Burjice je res malo. Čez Kvarner malo motorirava, malo jadrava, malo motorsailava. Zadnjo uro odpeljeva na motor, saj je vetra malo, pa še to je točno v nos. Danes je nedelja in očitno je kar nekaj Slovencev šlo za 48 ur na barke delat 'nujna vzdrževalna dela'. Nekaj sva jih srečala že v zalivu v Unijah, še več pa jih je okrog Medulina.
Na splošno imam ves čas plovbe čer Kvarnerski zaliv v vidnem polju vsaj 20 jadrnic, kar je več, kot jih videvava na vodi zadnje dni. Večje ladje pa niti ene. Niti z očesom niti z AIS-a nisva videla niti ene tovornjače.
Sidrava v zalivu Bijeca, vzhodno od medulinskega avtokampa. Kamp je videti od daleč precej prazen in popoldne se odpravim tja, malo obujat spomine na davna leta, ko sem v tem kampu še vodil deskarsko šolo. Joj, ali je res od takrat že več kot 40 let?
Pol milje je do tam in razmišljam, ali bi dal na dingača motor ali ne. Na koncu zmaga želja po rekreaciji in odveslam. Kar solidne pol ure je v eno smer. Na srečo ni vroče, piha pa tudi ne. Walker Bay lepo drsi čez zaliv.
V kampu prevladujejo nemške tablice, veliko je tudi hrvaških. Drugih praktično ni. Kamp sicer ni poln, a glede na covidno sceno in datum 20. september je vseeno še kar nekaj ljudi. Recimo, da je zaseden za četrtino. Kaj dosti se v 40 letih tule ni spremenilo. Nove sanitarije so postavili, nekaj lokalov, trgovino, morda še kaj. Večinoma pa je vse videti še precej podobno kot takrat. Edino plesne terase, kamor smo včasih hodili iz Premanture s čolnom čez zaliv nisem našel. In v Portiću je zdaj marina.
Odveslam nazaj in Lili skuha odlično večerjo, ki jo zalijeva z vrbničko žlahtino, ki pa ni prepričala. Očitno je to vino treba piti le na Krku. Jutri pa v Pomer, kjer nameravava prevedriti nekaj vremensko slabih dni.
Danes sva preplula 20 milj v dobrih 4 urah. Spomnim se še časov, ko se je prečenje Kvarnerja zdelo podvig, dandanes pa je to krajša dnevna etapa.
| < Vognišća | Pomer > |
| Tomaž Pelko | |
 |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
