Najprej popravek napake od včeraj in predvčerajšnjim: Dva mala otočka v najini neposredni bližini sta Premanturski Školjić in Pomerski Školjić (hvala Mare) in ne Premanturski in Pomerski, kot sem ju poimenoval. Tudi meni se je ime zdelo čudno, zato sem šel gledat še na povsem drugo karto, a obe karti sta imeli napisana oba otočka enako (brez Školjić). Eno je kupljena navigacija Navionics (preverjeno na treh neodvisnih napravah), drugi vir pa je bila 'izposojena' karta sveta v programu Open CPN. Iz tega programa je tudi slikica. Končno preverbo sem naredil še na uradni papirni karti, ki jo izdaja hrvaški hidrografski institut (Male karte 1. del). Tudi tam piše le Premanturski in Pomerski, brez besedice Školjič. Večkrat grem preverjat imena še na papirne karte, predvsem zato, da vidim, ali je kje recimo c, č ali ć, saj na elektronskih kartah šumniki po navadi manjkajo.
S poimenovanji je včasih križ. Le pomislimo, kako te dandanes pogledajo Hrvati, če jim omeniš Piranski zaliv. Delajo se, da ne vedo, o čem govoriš, potem pa govorijo o Savudrijski uvali. Ampak celo na njihovi uradni pomorski karti piše Piranski zaljev.
Sedaj pa na kratko na današnji dnevnik:
Tale Pomer je res fenomen, saj se okrog nas dosti bliska in grmi, radarske slike kažejo, da je tudi kar nekaj dežja, a pri nas je dežja bolj malo ali nič. Danes sva šla malo naokrog in sploh nisva vzela s seboj pelerin ali dežnika. Domačini baje pravijo, da dokler piha jugo v Pomerju ni dežja, saj ga Kamenjak razbije. Dež je šele takrat, ko piha z zahoda. Sašo, hvala za ta poučni vremenski trik. Vsak kraj ima svoje vremenske posebnosti. Celo življenje so učim o vremenu, pa še vedno skoraj nič ne znam. Voda je še primerna za kopanje, vendar zunaj ni več prijetno, če si nag in moker in piha veter. Kopanje je zreducirano na umivanje. Še na plaži ni nikogar. Glamping je videti precej prazen. Tudi na vodi se kaj dosti ne dogaja. Včeraj en smučar, danes nekaj minut en jet, tu in tam gre kaka barka iz marine ali v marino, in to je vse.
Na sidrišču ni nobene spremembe. Le Heron in en lep katamaran z ameriško zastavo. No, in seveda vranjeki, ki se sončijo na ostankih zarjavele konstrukcije, ki delno gleda iz vode zahodno od Premanturskega Školjića.
< Pomer 2. del | Pomer 4. del > |
Tomaž Pelko | |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron