Zvečer in ponoči je nekaj deževalo, pa ni bilo veliko. Jutro je še oblačno, a se jasni. Danes greva na izlet z dingijem.
Montiram motor. Ja, vem, da sem zadnjič pisal, da je to skoraj kapitulacija ampak danes imava daljše poti, ki jih na vesla pač ne moreš narediti. Najprej si greva ogledat Sćuzo. To je zaprto jezerce zahodno od nas. Na karti piše tudi Uvala Ribnjak. Od ostalega morja je ločen z dvema zidkoma. Prvi je že dobro podrt in je od njega ostalo le toliko, da ovira plovbo malih čolničev (za karkoli večjega je tu itak preplitvo). Drugi, novejši zid pa je prehoden za pešce in kolesarje.
Ima nekaj prepustov za vodo, a s čolnom nisva mogla skozi, saj je prostora premalo. Je pa lepo tekla skozi voda in delala vrtince, ko se je ribnik ob plimi polnil. Od tam greva pogledat tale slavni glamping. To naj bi bilo glamorous camping. V bistvu so to bolj hišice, kot šotori, le stene so iz tekstila. Notri imaš kopalnico z WC-jem in tušem, elektriko, TV in celo klimo. Od campinga ni ostalo veliko. Če mene vprašaš je to v bistvu bungalov, le zvočne izolacije ni, saj so stene iz blaga.
Cel kompleks je lepo urejen, a te dni je skoraj prazen.
Srečno se prebijeva spet do globje vode in se napotiva na nasprotni konec Pomerskega zaliva, na polotoček Vižula. Tukaj so ostanki rimske vile iz 1. do 6. stoletja. Kompleks je velik, saj se razteza čez cel polotok. Del stavb in tlakovanih poti je sedaj pod vodo, ečina pa je na kopnem.
Meni ni preveč všeč, kako Hrvati obnavljajo stare zgradbe (to je že drugi tak primer).
Spodaj je verjetno nek originalen temelj, čez pa sezidajo nov zid iz kamna. Da bi izgledal starejši je visok le pol metra, zgornji rob pa izgleda, kot bi se rušil. Meni to izgleda skoraj kot zavajanje. Bilo bi mi ljubše, ča bi pustili originale take, kot so, ne pa da napišejo 'ostanki vile iz 1. stoletja', gladaš pa zid zgrajen pred nekaj leti s sredstvi EU. Pravi ostanki pa so morda nekje spodaj.
No, nekaj kamnov izgleda starejših in so verjetno originalni, a 1500 let je lokalno prebivalstvo material vile raznašalo naokrog in ga vgrajevalo v svoje hiše, zato pač ni ostalo prav veliko.
Cel polotok je v bistvu zelo lep park, prepreden s sprehajalnimi stezami in z nekaj napisi kaj lahko kje vidiš. Senco delajo mogočni borovci vmes pa so klopce za počitek, info table in WC-ji.
V bistvu mi je bil celoten kompleks zelo všeč, le želel bi si, da bi kje napisali, da so ti zidovi rekonstrukcija. Čez par let, ko jih bo malo oglodal čas jih bodo verjetno razglasili za originale.
Dovolj je bilo potepanja in po najkrajši poti se odpraviva nazaj na Herona. Sredi zaliva je nekaj malega valov (za dingija), za našim otočkom pa je povsem mirno.
Na Heronu si narediva lep večer, sedaj pa visiva vsak za svojim kompom, glamping pa naju časti z internetom.
Dežja danes ni bilo, večino dneva je sijalo sonce.
| < Pomer 3. del | Burja do 70 vozlov > |
| Tomaž Pelko | |
 |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
