Po mirni noči na sidrišču na južni strani otoka Sv. Klement smo s krepko burjo odjadrali proti Korčuli. V Korčuli smo se dogovorili, da nam bodo s plinom napolnili jeklenko, saj jo je mojim kulinarično navdahnjenim sopotnikom uspelo izprazniti v štirih dneh.
Burja se je že kmalu po odhodu s Paklenih otokov okrepila nad trideset vozlov, zato smo genovo skrajšali na tretjino in tudi to je zadostovalo za hitrost Skokice nad sedmimi vozli. Jadrali smo le dve milji stran od obale Hvara, a so se valovi na tej razdalji dvignili na dva metra in se vseskozi prelivali čez krov barke in silili tudi v šotor nad kokpitom, ki nas je sicer uspešno ščitil pred vetrom in pršem valov.
Veter se je postopoma krepil proti štiridesetim vozlom in burja je dobivala vse bolj vzhodno smer, zato je bilo treba rahlo orcati v smeri proti Pelješcu, kar pa v močnem vetru ni bilo najbolj enostavno s samo sprednjim jadrom, glavnega jadra pa nismo dvignili, ker še nisem dokončal priveznih vrvi za tretjo krajšavo.
Pri Ščedru smo zavili v zavetrn zaliv na južni strani in si privoščili zajtrk, sam pa sem v jadro med postankom napeljal še manjkajočo vrv tretje krajšave. Po postanku na Ščedru smo na jambor dvignili tudi glavno jadro in spredaj močno skrajšano genovo ter nadaljevali z jadranjem po razburkanem morju proti Korčuli. S kombinacijo glavnega jadra in genove je bilo jadranje rahlo v veter lažje in Skokica je dosegala hitrosti nad 8 vozli.
Prijadrali smo do Pelješca in videli, da morje pred nami penijo vrtinci in viharni sunki vetra, zato smo jadra zaradi varnosti pospravili in zagnali motor.
Sunki burje so v Korčulanskem kanalu kot bombe padali s pobočij Pelješca in penili površino morja z vrtinci in oblački vodnega dima, Skokica pa, ko jo je zadel tak viharni sunek, se je nagnila na stran, kot da bi imeli na jamboru razpeta polna jadra.
Sunki vetra so pri Korčuli še vedno presegali petdeset vozlov, zato smo morali pozabiti na postanek in polnjenje jeklenke s plinom, saj se v tako močnem vetru nisem upal pristati. Le nadaljevali smo lahko s plovbo naprej proti vzhodu.
Skrbelo me je za bimini in šotor nad kokpitom, a sta na srečo brez poškodb preživela vse napade sunkov burje. V vodniku sem iskal primerne zalive ali pristanišča za čez noč, pa se mi je na koncu še najprimernejša zdela trideset milj oddaljena Šipanska Luka, kjer sem nekajkrat že vedril med močno burjo.
Do Šipana smo se priguncali pod večer in našli prostor za privez na zavetrni strani vaškega pomola.
Luški kapitan nam je Skokico pomagal privezati ob pomol in nam povedal, da je privez plačljiv in da ga bomo morali zapustiti zgodaj zjutraj, ko tam pristane potniška ladja.
Po dveh dneh na barki sem si še pred nočjo lahko privoščil nekaj teka po otoških poteh.
Zjutraj smo malo pred prihodom ladje odvezali vrvi s pomola in odjadrali čez Jadran proti jugu. Burja je še vedno presegala trideset vozlov hitrosti, a ker nam je zdaj pihala v polkrmo, je bilo jadranje veliko mehkejše kot včeraj. Le polovica genove je zadostovala za hitrost jadranja med šestimi in sedmimi vozli, kar je za potovanje na dolge proge čisto dovolj.
Hrvaška obala nam je po nekaj urah izginila za obzorjem.
Valovi so se z oddaljenostjo od obale višali in po nekaj urah presegali tri metre, a so se hkrati tudi podaljševali, da so le redki med njimi dosegli palubo barke.
Zaradi pasu brezvetrja, ki je na kartah vremenskih napovedi segal od Črne gore čez sredino Jadrana, poti nismo zastavili direktno proti Otrantskim vratom, temveč smo kurz zastavili proti Bariju na jugu in nato šele popoldne, ko smo se na italijanski strani morja srečali s severozahodnikom, zavili na jugovzhod.
Podobno kot jeseni smo skorajda na istem mestu sredi Jadrana tudi tokrat srečali letalonosilko, le da spremljevalnih ladij tokrat nismo videli okoli nje.
Z jadranjem nadaljujemo v noč, Jadran bomo zapustili jutri zjutraj.
Čez Jonsko morje
Po dnevu postanka v marini Santa Maria Leuca na peti italijanskega škornja, smo z Anito, Samom, Gregorjem, Tomažem in Tinetom na krovu Skokice odjadrali na Jonsko morje in čez Tarantski zaliv proti Messinski ožini.
Med jadranjem čez Jadran se je prismodil Webasto in nam pošteno zakadil notranjost barke, zato sva s Tomažem originalnega med postankom zamenjala za kitajskega in se celo deževno popoldne ukvarjala s predelavo inštalacij. Ob zagonu v marini je bil prvi vtis, da kitajec dela bolje od originala, potem pa nas je čez noč v marini grela elektrika. Danes zjutraj pa sem med zagonom webasta ugotovil, da ima izpušna cev nekaj lukenj tam, kjer jih ne bi smela imeti in nekaj izpušnega dima je zato prihajalo v notranjost barke. Uporabo ogrevanja smo prestavili na čas, ko bo morje dovolj mirno, da bom izpušno cev lahko zamenjal.
Iz Leuce smo odjadrali s 25 vozli severnika in obema jadroma na jamboru, sicer skrajšanima na polovico, a smo po krepko vzvalovanem morju lahko jadrali kar hitro. Sredi Tarantskega zaliva se je veter med plohami okrepil nad trideset vozlov in obrnil na severozahodnik, zato smo glavno jadro pospravili in se čez nekajmetrske valove do druge strani zaliva prebijali le s skrajšano genovo. Za nekaj dodatnega dogajanja je poskrbela vrv navijalca genove, ki se je strgala in genova se je glasno razvila. Zadevo smo rešili z moškim vozlom, s katerim smo začasno povezali oba konca strgane vrvi, da smo genovo spet lahko pokrajšali. Vozlanje vrvi na premcu Skokice v nekajmetrskih valovih ni bilo suho opravilo. Tudi sicer so nas valovi z boka cel dan kar krepko zalivali in tudi šotor nad kokpitom pred zajetnimi valovi ni nudil popolne zaščite.
Pod večer je veter pod Crotonejem začel slabeti in ustrezno vetru so se zmanjšali tudi valovi, da smo strgano vrv navijalca genove lahko zamenjali z novo. Tudi med tem opravilom me je krepko stuširalo, pač za kazen, ker vrvi nisem pravočasno zamenjal, kljub temu da je bilo to napisano na mojem spisku nujnih opravil pred odhodom na pot.
Preko noči se zdaj v rahlem vetru z občasno pomočjo motorja pomikamo proti prstom italijanskega škornja in proti Messinski ožini. Pot nam razsvetljujejo polna luna in zvezde.
| < Končno na pot | Pirenejski polotok > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
