Moja enočlanska posadka se mi je pridružila včeraj. Damon je Američan, ki živi na svoji barki v Maleziji in si želi pridobiti čim več oceanskih izkušenj. Danes je 30. julij in navsezgodaj sva zapustila Marino Batavia v Džakarti ter usmerila barko proti otoku Belitung. Veter je bil ugoden, zato sva razvila code zero in ves dan ter vso noč jadrala s to konfiguracijo. Običajno code zero na večer spustim in dvignem genovo, vendar je bilo vreme ustaljeno, polna luna, veter, ki ni presegel 12 vozlov, tako da sem se odločil, da pustim code zero vso noč. Ponoči se je veter sicer okrepil in smo dosegli hitrost sedmih vozlov, vendar nastavitev jader ni bilo treba spreminjati.
Naslednji dan pa se je vreme obrnilo. Dež, bliskanje, grmenje, nestanovitni vetrovi, povsod pa ribiške ladje. Tudi ko se je znočilo, se vreme ni izboljšalo. Code zero sem spustil že podnevi, tako da sva ponoči motorirala z dvignjenim glavnim jadrom. Hitrost barke sem zmanjšal na štiri vozle, da ne bi prispela na cilj še ponoči, saj je sidrišče obkroženo s koralnimi grebeni in čermi in bi bilo nočno sidranje preveč tvegano.
Zjutraj, tretji dan po izplutju iz Džakarte, vrževa sidro v mirnem zalivu Kelayang na otoku Belitung. Nedaleč od obale je vrsta otočkov, ki močno spominjajo na Sejšele: bele peščene plaže, obdane z ogromnimi granitnimi monoliti, in nasadi kokosovih palm.
Naslednji dan sva se z Damonom z gumenjakom odpravila na otoček Kelayang, kjer so naju presenetile razposajene muslimanske najstnice: »Selfie, selfie,« so naju nagovarjale. Nisva se pustila dvakrat prositi. Jaz sem delal smešne obraze, metal poljubčke in oblikoval srce z rokami. Splošni smeh in veselje. Potem pa mi je brhka muslimanka nastavila lice in me prosila za poljubček. Tudi tokrat se nisem mogel upreti na veliko veselje in odobravanje njenih vrstnic.
Poleg restavracij imajo na otočku Kelayang valilnico želv, ki jih obiskovalci lahko za skromno donacijo sprostijo v morje. Tudi jaz sem se odločil za to dobrodelno dejanje in v morje sprostil dve želvici ter jima zaželel srečno pot in dolgo življenje.
Morje je polno želv velikank. Domačini jih ne lovijo, ker niso morske živali, ampak pridejo tudi na kopno, tako da sodijo v kategorijo živali, katerih mesa muslimani ne smejo uživati.
Na sidrišču nam dela družbo ultramoderen katamaran. Povabljena sva bila na kozarček ob sončnem zatonu. Katamaran The Creek je opremljen kot najsodobnejše bivališče na kopnem: plazma ekran, indukcijski štedilnik, klima; povsod kevlar, karbon, titan. Ni, da ni.
Po treh dneh tropskega raja je prišel čas slovesa, saj mi indonezijski vizum poteče 15. julija, pot do Malezije pa je še dolga.
| < Indonezijski utrinki | Singapurske mahinacije > |
| Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih | |
 |
 |
| As Long As the Wind Blows
Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). |
Dokler se puter ne stopi
V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. |
| Marjan Golobič | |
 |
Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super, a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul c Karibov in se podal na Tihi ocean. |
Besedilo in fotografije: Marjan Golobič
