Z Damonom, mojo vrlo ameriško posadko, sva se začela resno približevati Singapurju. Plovbo sva tempirala tako, da sva dosegla singapurske ozemeljske vode sredi dneva, saj sva morala prečkati območje najgostejšega ladijskega prometa na svetu. Na AIS prikazovalniku se je pojavilo mravljišče zasidranih in premikajočih se plovil, kar je za navigacijo popolnoma neuporabno. V poštev pride le vizualna navigacija.
Načrt plovbe je bil prečkati ladijske koridorje in se približati zahodni singapurski obali, potem pa navzgor po rokavu, ki deli Singapur od Malezije, do marine Puteri na malezijski strani rokava. Lep načrt, samo brez krčmarja, kot se je izkazalo.
Vijugava skozi desetine zasidranih tovornjač in se izogibava tovornim ladjam, ki prihajajo iz obeh strani. Končno se približamo singapurski obali, kjer naju že čaka policijski čoln.
“Ne smete ovirati plovbe tovornih plovil,” nas opozori singapurska roka pravice. Prav, si rečem, bomo pač prečkali po krmi, kot po navadi.
Znova se približa policijski čoln in nas povpraša, kam smo namenjeni. Ko odgovorim, da gremo v marino Puteri, nam singapurski mož postave ukaže, da se nemudoma odstraniva iz ozemeljskih voda Singapurja. Obrnem še bolj v levo in se pomikam stran od obale, vendar očitno ne dovolj hitro. Znova se približa policijski čoln in nas opozori, da sva v vodah singapurskega pomorskega pristanišča in da se morava takoj odstraniti. Še bolj zavijem v levo in se postavim na sredo rokava ter odplujem do malezijske marine Puteri.
Večeri se že in recepcija marine je zaprta. Vrževa sidro in preživiva mirno noč na sidrišču ob marini. Naslednje jutro greva v recepcijo, da barko prijaviva v Maleziji. Birokracija steče gladko. Dobim že kartico za dostop do pontonov marine, potem pa se zatakne. Uslužbenec marine se pogovarja z imigracijo in mi sporoči, da prijava ni mogoča, ker moj odjavni indonezijski dokument navaja Singapur kot naslednje pristanišče. Nobeno razburjenje, prepričevanje in jadikovanje ne bi pomagalo, saj smo v deželi nasmeškov, spoštljivosti in blagohotnosti.
Pobereva šila in kopita ter barko usmeriva proti singapurski marini Raffles. Zasidrava se pred marino in po telefonu kontaktirava recepcijo. Prijava in odjava sta nemogoči brez agenta, mi sporočijo. Dobiva podatke agenta in ga kontaktirava. Moj agent, Manjit Singh, mi pravi, da lahko prijavo in odjavo opravimo kar elektronsko. Sem nekoliko skeptičen, vendar privolim. Usedem se v gumenjak in odbrzim v marino Raffles. Notranjost sprejemih prostorov marine preveva diskretni šarm preminule kolonialne dobe, vendar nimam časa za občudovanje arhitekture. Moram se prijaviti in istočasno odjaviti ter se vrniti v Puteri marino, da se končno prijavim v Maleziji, kjer bo barka ostala do konca leta.
Manjit mi pošlje svojo telefonsko številko, preko katere ga povabim kot prijatelja na aplikaciji Whatsapp, in postopek prijave in odjave lahko steče. Skeniram potna lista, zavarovalno polico plovila, registracijo plovila, registracijo MMSI ter jih po Whatsappu pošljem agentu. Potem se usedem v kot in potrpežljivo čakam, da se tropsko neurje poleže, saj se je ulilo kot iz škafa takoj, ko sem z gumenjakom prišel v marino.
Po nekaj urah se naliv iztroši in vrnem se na matično barko, kjer z Damonom čakava na poziv Manjita. Čez kakšno uro se nama javi in pravi, da se morava z barko privezati v marini za pregled. Priveževa se v marini in pokličejo naju v recepcijo, kjer so že prejeli vse prijavne-odjavne dokumente. Podpišem kup potrebnih in nepotrebnih dokumentov in po petih urah v Singapurju se že vračava v marino Puteri. Občutek olajšanja je velik, saj sem pričakoval dvodnevni postopek, tako kot v Indoneziji. Olajšanje je še toliko večje, ko mi moj vrli agent Manjit po Whatsappu pošlje račun. Olajša me je za 400 evrov in mi tako mimogrede sporoči, da je trenutno sicer v Bangkoku, vendar mi je vse skupaj uspelo opraviti po elektronski poti.
Čudež sodobne tehnologije.
| < Belitung | Malezijske sladkosti > |
| Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih | |
 |
 |
| As Long As the Wind Blows
Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). |
Dokler se puter ne stopi
V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. |
| Marjan Golobič | |
 |
Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super, a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul c Karibov in se podal na Tihi ocean. |
Besedilo in fotografije: Marjan Golobič
