Sam polnočnega sonca nisem dolgo opazoval. Že nekaj dni me je skelel zob, ki se je danes dodobra razbolel in kljuvalo mi je tudi v glavi. Vrnil sem se na barko, si z zobno pasto in ščetko zdrgnil dlesen okoli bolečega zoba, da je bolečina nekoliko popustila, potem pa odšel v posteljo.
V četrtek zjutraj se mi je zobobol nekoliko umiril, zato sem šel v ladjedelnico, poiskal šefa in ga vprašal, kako kaže z dvigom Skokice na kopno. Šef Thomas mi je rekel, da mi dviga barke za danes še ne more obljubiti, ker so tirnice na navozu zaseden z ribiško ladjo, ki jo morajo najprej spustiti v vodo. To bodo zagotovo naredili v petek zjutraj, zato bo tudi Skokica jutri že na suhem. Potem sva se začela pogovarjati o ceni. V preteklem tednu sva si izmenjala nekaj mailov in telefonskih klicev. Poleg datuma sem ga večkrat vprašal tudi po ceni dviga in popravila. Datum sem dobil, trinajsti ali štirinajsti julij, cena pa nikakor ni prišla do mene. Šef mi tudi zdaj še ni znal povedati cene, zato je poklical enega od svojih delavcev, da se je posvetoval. Kar dolgo sta se pogovarjala v danščini in grenlandščini, potem pa mi je vendarle povedal, da me bo dvig stal dvaindvajset tisoč kron, kar je približno tri tisoč evrov. Delo pa še dodatno po šestdeset evrov na uro.
Hudo zasoljeno se mi je to zdelo in to sem mu tudi povedal, poleg tega pa sem mu rekel tudi, da bi me dvigalo v Sisimiutu, kjer sem pred dnevi vprašal, stalo dva tisoč evrov. Prosil sem, naj še enkrat premisli o ceni in naj da nekaj popusta. Še enkrat sta se na dolgo pogovarjal z delavcem in potem mi je rekel, da mi lahko da največ petnajst odstotkov popusta, za manj da se jim ne splača delati. Cena je bila zasoljena in za več kot dvakrat višja, kot bi za dvig plačal v Evropi. Šef Thomas se je verjetno prav dobro zavedal, da v Grenlandiji prav dosti izbire nimam, če želim krmilo kmalu popraviti. Pristati sem moral na ceno, vendar pod pogojem, da gre barka jutri iz vode, da bom čez konec tedna lahko popravil krmilo, v ponedeljek pa jo spustijo nazaj v vodo. Šef mi je dovolil, da v ladjedelnici, ko bo barka na suhem, na njej lahko tudi prenočujemo, ter tudi obljubil, da mi bo čez konec tedna pri laminiranju pomagal eden od njihovih izkušenih delavcev.
To je bilo vse, kar sem v četrtek lahko opravil glede popravila krmila. Vrnil sem se do Skokice na ribiškem pomolu in povedal Gregorju, Karli, Milošu in Maji, da bomo v Aasiaatu ostali do ponedeljka. Posadka je bila na to že pripravljena in so si že naredili načrt, po katerih pohodniških poteh se bodo v prihodnjih dneh sprehajali po otoku.
Poskrbeti sem moral za svoje zdravje in boleči zob, zato sem se odpravil do bolnice, ki je bila kakšen kilometer naprej ob obali. Na bolnici je pisalo »Patient Hotel«. V sprejemni pisarni sem povprašal po zobozdravniku in so mi povedali, da se nahaja v rdeči stavbi na vrhu hriba na drugem koncu mesta. Sprehodil sem se nazaj ob obali, mimo ribiške luke in potem na hrib nad ladjedelnico in do rdeče hiše na njem. V sprejemnici mi je prijazna medicinska sestra z rokami pokazala, da ne zna angleško in da doktorja ni v hiši ter mi na listek napisala številko 13.30. Razumel sem, da naj se vrnem popoldne in se poslovil.
Ob dogovorjeni uri sem popoldne prišel v čakalnico k zobozdravniku, medicinski sestri povedal svoje osebne podatke in kmalu smo me pospremili v ordinacijo k drobni, mladi, prikupni in prijazni zobozdravnici. K zobozdravniku se vedno odpravim z nekaj strahu in nelagodja, ki pa je ob pogledu na zobozdravnico in dobro opremljeno ordinacijo takoj izpuhtelo. Povedal sem ji kakšne imam težave, zobozdravnica si je ogledala zob in zmajevala z glavo, češ da slabo kaže. Potem mi je zob slikala z mini rentgenom in na podlagi rentgenske slike na računalniku ter še enega ogleda zoba ugotovila, da korenine niso vnete, da imam vneto dlesen okoli zoba in da med koreninami na sliki vidi razpoko. Po njenem mnenju je zob verjetno zlomljen in me zato boli in ga bo kmalu potrebno odstraniti, vendar je možno tudi, da je vneta samo dlesen, zato mi zoba danes še ne bo izpulila, temveč mi bo malo zbrusila in zgladila zob pri dlesni ter med zob in dlesen vstavila neko mrežico, ki bo umirila vnetje.
Tako je potem tudi storila in mi naročila, naj s tem zobom nekaj dni ne grizem, da se umiri, počakam naj dan ali dva in če me bo zob še bolel, naj se v ponedeljek spet oglasim pri njej, da mi bo zob izpulila. Pri tem mi je šla nehote skozi misli Šifrerjeva pesem o zobozdravnici 😊.
Preden sem se poslovil, sem vprašal, kako in kje lahko plačam, pa se mi je doktorica prijazno nasmehnila in rekla, da so medicinske storitve na Grenlandiji brezplačne in da to velja tudi za obiskovalce. Od presenečenja nisem vedel, kaj naj odgovorim, le zahvalil sem se in poslovil. Darilo danske vlade sem z veseljem sprejel, zob pa me je kmalu nehal boleti.
| < Ranjeno krmilo | Aasiaat 2.del > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
