Po še enem nočnem postanku v zalivu ob poti smo v nedeljo devetega julija jadrali čez severni tečajnik in prijadrali do Sisimiuta, ki je za grenlandske razmere kar veliko pristaniško in ribiško mesto. Z okrog osem tisoč prebivalci je za Nuukom drugo največje mesto.
Privez za Skokico smo našli med kitolovkami v ribiškem pristanišču. Pred nekaj dnevi sem po telefonu vprašal v tukajšnjo ladjedelnico, ali bi mi lahko dvignili barko iz vode, a so mi rekli, da je navoz zaseden z ribiškimi barkami, dvigalo pa imajo pokvarjeno. Vseeno sem med našim postankom odšel v ladjedelnico in šefa še enkrat povprašal o možnostih za dvig. Stanje v ladjedelnici se žal ni nič spremenilo, omenil pa mi je možnost, da bi barko morda lahko na kopno postavili z avtodvigalom. Na mojo prošnjo je poklical lastnika dvigala in ta je povedal, da ima dvigalo zasedeno še za cel teden, da pa bi verjetno imel čas za dvig prihodnji konec tedna. Nisem se dogovoril za dvig, saj sem imel obljubljeno možnost dviga v Aasiaatu, ki leži ob naši načrtovani poti sto trideset milj severneje in bom krmilo lahko tam popravil spotoma že čez pet dni.
V tehnični trgovini v pristanišču sem kupil poliestrska vlakna, smolo, kit in nekaj orodja za laminiranje, da mi tega ne bo treba iskati po Aasiaatu. V tako odročnih krajih trgovine z materialom za laminiranje niso pogoste, zato sem raje izkoristil prvo priložnost za nakup.
Sisimiut leži že nad severnim tečajnikom, a je bolj zelen, kot so bili kraji, kjer smo se ustavljali do sedaj. Verjetno ima nekoliko toplejše podnebje, saj sem tukaj ob ruševju, lišajih in mahovih na pobočju nad zalivom prvič videl tudi grmovje. Na robu mesta je začetek 180 kilometrov dolge arktične pohodniške poti do kraja Kangerlusuaq v notranjosti Grenlandije.
V ponedeljek smo na krov Skokice dobili še petega člana posadke za pot proti severu. Živahna Maja se mi je pred meseci za jadranje po Grenlandiji prijavila, ker si je želela z jadrnice videti ledene gore. Za to željo sem popolnoma prepričan, da je na Grenlandiji ne bo težko izpolniti :).
V Sisimiutu je mogoče z avtom priti le kakšen kilometer stran od mesta, a po mestnih cestah in ulicah je vseeno videti veliko avtomobilov, tovornjakov in avtobusov.
Popoldne smo v Sisimiutu izkoristili dobro založene trgovine in nabavili hrano za naslednje dni, potem pa odjadrali na odprto morje in proti severu. Naše jadralske načrte smo nekoliko spremenili in pospešili proti severu, da bi bili v sredo v Aasiaatu in bi v četrtek postavili barko na kopno in bi lahko začel s popravilom krmila.
Lep jugozahodnik smo izkoristili za udobno in hitro jadranje po umirjenem morju.
Karla je z Majo zdaj na premcu dobila družbo pri opazovanju lepot narave in seveda ust tudi nista imeli vseskozi zaprtih 😊. Moška družba se je raje zadrževala zadaj v toplem zavetju kokpita.
Torek je bil bolj meglen in skozi meglo smo se prebili do osamljene vasice Attu, ki je bila s sidrišča od daleč videti, kot da bi se v njej čas že davno nazaj ustavil. Tudi od blizu, ko smo se sprehodili po vasici, vtis ne bi bil dosti drugačen, če skozi meglo ne bi bilo slišati smeha in vriskanja otrok, ki si znajo narediti zabavo tudi z zelo preprostimi igračami.
V četrtek smo spet zgodaj dvignili sidro, a nas je po dveh urah ustavila zelo gosta megla. Niti trideset metrov naprej se ni več videlo, plitvine, čeri in otoki pa so bili na tem območju na navtični karti posejani zelo na gosto, zato sem raje zavil k enemu od otokov, kjer smo spustili sidro in počakali, da se je megla sredi dneva razredčila in dvignila.
Popoldne smo v lepem sončnem vremenu jadrali med številnimi otoki in ledenimi gorami in se spotoma ustavili v slikoviti vasici Kangaastiaq, kjer so nam dovolili, da Skokico za nekaj ur lahko privežemo ob pomol predelovalnice rib in rakov. Ob prihodu v Kangaastiaq smo na bližnji plaži videli, kako se otroci veselo kopajo v morju. Seveda, poletje je in dejstvo, da ima morje le tri stopinje in da je temperatura zraka le osem stopinj, jih pri vodnih užitkih ni prav nič motilo.
Sam sem se po vasi in okolici sprehajal toplo oblečen, otroci pa so po vaških poteh tekali v majicah in kratkih hlačah. Vas je izžarevala toplo energijo in vse je bilo videti živahno, le polarni psi so privezani na verige žalostno poležavali na skalah in čakali na zimo, ko jim bodo gospodarji dovolili daljše sprehode in bodo za seboj vlekli sani.
Zvečer smo med ledenimi gorami in po prelivih med otoki odjadrali še zadnji del poti do Aasiaata in ponoči barko tam privezali ob ribiški pomol pri ladjedelnici. Pravzaprav le iz navade rečemo ponoči, v resnici pa je bil svetel dan. Zdaj smo prijadrali že dovolj visoko na sever, da tukaj sonce v tem času ponoči ne zaide, temveč se na severu le približa obzorju, potem pa nad obzorjem nadaljuje svojo navidezno pot proti vzhodu.
Med nočnim sprehodom smo lahko občudovali polnočno sonce.
| < Jadramo, čakamo... 2. del | Aasiaat > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
