Zvečer se je jugovzhodnik tudi na sidrišču okrepil nad trideset vozlov in krepko žvižgal okoli pripon in sunki so stresali jambor. V vodi smo imeli več kot šestdeset metrov verige za sidrom, kar bi moralo zadostovati za varno sidranje, a smo se vseeno dogovorili za nočno dežurstvo in spremljali sled in kroženje barke na ploterju. Do jutra smo se prepričali, da sidro drži dobro. Nameravali smo se s čolnom odpraviti na obalo in na sprehod po hribih v okolici zaliva, a je bilo vetra preveč in smo cel četrtek ostali na barki in le s krova občudovali zasnežene gore.
Tudi petkovo dopoldne je bilo še vedno viharno, popoldne pa je jugovzhodnik vendarle začel popuščati in proti večeru smo dvignili sidro in po kar zajetnih valovih odjadrali do tri ure oddaljene ribiške vasice Kangaamiut. Skozi ozek preliv med otoki, ki pred valovi ščitijo vaško pristanišče, smo zapluli do vasi in Skokico privezali ob ozek visok pomol. No, pomol je bil visok le ob oseki in smo nanj morali splezati po lestvi, čez tri ure, ko je bila plima, pa nas je morje dvignilo do roba pomola in z barke smo lahko takrat le preprosto stopili na pomol. Še vedno imam negotov občutek ob teh nekajmetrskih grenlandskih plimah in osekah.
Vas Kangaamiut je postavljena na pobočju hriba in ima kakšnih sto petdeset prebivalcev, šolo, pošto, trgovino, dom upokojencev, športno dvorano, bencinsko črpalko za čolne in majhen obrat za predelavo rakov in rib. Imajo osnovni standard za življenje, a je bilo videti, da je imela vas tudi že boljše čase, saj je dosti hiš v vasi zapuščenih in se nekatere že podirajo. Pozni uri navkljub je bilo po vaških poteh veliko otrok, dekleta so se igrala na ravnici pred pomolom in radovedno opazovala Skokico. Počitnice imajo in v zgodnjem poletju je tukaj itak vseskozi dan. Tako kot nas, verjetno tudi njih to bega in ne vedo, kdaj je prava ura za spanje.
Razkropili smo se po vasi, vsak na svoj konec in na svoj hrib ter z vrhov uživali v razgledu čez razburkano morje. Navadil sem se že na grenlandsko posebnost, da so jezerca in močvirja tukaj na vrhu hribov in ne v dolinah. Pred spanjem sem še enkrat preveril plimske tablice na računalniku in videl, da bo jutranja oseka skoraj dva metra nižja od večerne in da nam bi takrat pod kobilico zmanjkalo vode, zato sem se odločil, da bomo Kangaamiut zapustili po le nekaj urah spanja že pred jutrom.
Jutro je bilo kislo, a je dalo nekaj vetra za počasno jadranje, dopoldne pa so se oblaki razredčili, zato smo se po dvajsetih miljah ustavili na vhodu v fjord Iserquk in odšli na malo daljši pohod po hribih nad zalivom. Podobno kot drugod so greben tudi tukaj prekinjale doline s številnimi jezerci in močvirji, med katerimi smo po brezpotju iskali čim bolj suho pot na naslednji hrib. Sredi dneva se je z juga po morju in čez hribe začela širiti megla, zato smo se obrnili nazaj proti zalivu, kjer je bila zasidrana Skokica, da nas ne bi zajela megla. Veter nam je nasproti že začel prinašati meglice, a smo v daljavi še vedno lahko videli jambor naše barke. Pospešili smo korak in do Skokice prišli, še preden se je megla zgostila, ko pa smo se s čolna vkrcali na barko, je megla spet izginila.
Dvignili smo sidro in odjadrali proti severu. Žal je veter kmalu izpuhtel in jadra je pri pogonu zamenjal motor. Pogled na zasnežene hribe in gore ob poti je bil še vedno zelo lep, a smo ga počasi vzeli kot nekaj vsakdanjega, podobno, kot se nam je že čisto običajno zdelo, da na morju srečujemo ledene gore.
| < Jadramo, čakamo... 1. del | Ranjeno krmilo > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
