Z Gregorjem sva se z barko premaknila pred ribjo tovarno, kjer sem se dogovoril, da lahko v tanke natočimo vodo. Medtem so do barke prišli Maja, Karla in Miloš ter mi na moje veselje povedali, da ostajajo na barki in gremo skupaj do Sisimiuta. Takoj so dobili dodatno zadolžitev, da gredo v trgovino in nabavijo hrano za prihodnjih nekaj dni, saj se nam bo mudilo in se do Sisimiuta ne bomo kaj dosti ustavljali.
Tank za vodo je bil kmalu napolnjen, zapletlo pa se je pri plačilu, saj nam je uslužbenka pomotoma hotela zaračunati trideset kubičnih metrov vode namesto tristo litrov, kolikor smo je natočili. In potem ni znala narediti popravka na računalniku in je Gregor pri njej čakal pol ure, da je lahko plačal tri evre za vodo. Vmes smo v omare na barki pospravili tudi že vso hrano, ki so jo iz trgovine prinesli Karla, Miloš in Maja, potem pa zapluli še do bencinske črpalke in natočili nafto.
Sredi popoldneva smo se od Aasiaata končno poslovili in upam, da tega mesta nikoli več ne vidim, sploh pa ne ladjedelnice z vsemi njihovimi nesposobnimi umetniki.
Po kakšni uri plovbe smo na morju srečali skupino štirih veslačev na potovalnem bivalnem čolnu, za katero sem že nekaj dni prej na spletu prebral, da so na poti ob grenlandski obali in da imajo letos namen preveslati dolgo pot med arktičnimi otoki Kanade od Grenlandije do Aljaske. Zelo velikega podviga so se lotili in to predvsem samo na ročni pogon. Pomahali smo jim, zaželeli srečno pot in zaklical sem jim, da se bomo v avgustu verjetno spet videli. Seveda le v primeru, da nam bo v ladjedelnici na jugu uspelo dvigniti barko in popraviti krmilo.
Proti večeru je začelo deževati, pojavljati se je začela megla in začelo je tudi pihati, da smo razpeli jadra. Ledu na morju je bilo vse več in vse bolj je bilo treba vijugati med ledenimi ploskvami in kosi.
Dež se je krepil in megla gostila, a odločil sem se, da bomo pot proti jugu nadaljevali brez postanka, da bi v četrtek še pred dogovorjenim časom prišli do ladjedelnice in da z zamujanjem ne bi ogrozili edinega upanja, ki mi je ostalo za popravilo krmila. Okna v notranjosti šotora v kokpitu so se zaradi vlage in drobnega pršca iz megle neprestano rosila in od znotraj se je slabo videlo, kaj se nahaja pred barko, zato sem raje dežural zunaj ob krmilu, od koder sem imel boljši pregled nad okolico in sem skozi meglo boljše videl kose ledu v vodi. Dokler ni preveč deževalo, sta mi Karla in Maja spredaj pri jamboru pomagali pri opazovanju morske površine pred nami, potem pa sta se preselili v notranjost barke. Družbo na krovu mi je potem delal le še Gregor, ki pa je kmalu začel zehati in kinkati v kokpitu. Rekel sem mu, naj gre spat, da me bo ponoči lahko za kakšno uro zamenjal, pa mi je odgovoril, da je čez dan že dovolj spal in da je čisto »prečut«.
Po nekaj urah nočnega dežurstva sem bil že dodobra utrujen in zaspan, zato sem prosil Gregorja, da me zamenja ob krmilu, da bi se malo spočil, pa mi je rekel, da ne vidi smisla, da bi ob zmanjšani vidljivosti nadaljevali pot in da v takšnem vremenu ne more prevzeti odgovornosti za barko. Predlagal je, da se nekje zasidramo in počakamo, da se megla dvigne.
»Kaj pa, če se megla ne dvigne?« sem ga vprašal, »kako bomo pa potem pravočasno prišli do Sisimiuta?« Gregor je le skomignil z rameni in mi ni odgovoril.
Vsaj malo sem bil spet jezen nanj, a sem stisnil zobe in še nekaj ur nadaljeval plovbo skozi redko meglo. Zdaj sem dokončno vedel, da je skrajni čas za pogovor z Gregorjem. Na predvideni poti med Grenlandijo in Aljasko bomo namreč v neprestani tekmi s časom in bo treba jadrati in pluti tudi v težjih razmerah, tudi v megli, saj se led med avgustom in septembrom umakne le za tri do štiri tedne, potem pa morje konec septembra spet začne zamrzovati. Tam se ne bomo pogosto ustavljali in čakali, če ne želimo, da nas ne ujame led.
Veke so proti jutru postale pretežke. Zavil sem k enemu od otokov, spustil sidro, slekel mokro bundo in hlače ter šel za dve uri v posteljo. Ko sem se zbudil, je megla še vedno vztrajala in naprej se je še vedno videlo le nekaj sto metrov, zato je bilo treba tudi med nadaljevanjem poti neprestano oprezati po morju pred barko. Lahko sem bil le vesel, da tukaj na severu poleti noči niso temne, se je pa po dveh tednih že poznalo, da so noči že temnejše in v jasnih dneh sonce ponoči ni bilo več nad obzorjem.
Izmed otokov smo zdaj pripluli na odprto morje in mi ni bilo treba vseskozi gledati na navtično karto ter iskati ozkih prelivov med otočki in plitvinami. Veter je bil luknjast, zato sem vmes dostikrat zagnal motor.
< Aasiaat | Odrešitev 2. del > |
Miran Tepeš | |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš