Ponoči smo barko privezali pred ladjedelnico na isto mesto, kot smo ga dva dni prej zapustili.
Čisto vseeno je bilo, ali sem prijazen ali pa se jezim. Učinek je bil isti, nič nisem dosegel. Popoldne so na voziček na tirnicah postavili podstavek in ga s pomočjo bagra nekako spravili v vodo, da smo potem Skokico zapeljali na podstavek in privezali na nosilne drogove.
V ponedeljek zjutraj, ko je bila plima dovolj visoka za dvig barke iz vode, so se mi v ladjedelnici začela dogajati nova razočaranja. Najprej sem videl, da stojala za jadrnico še niso pripravili, potem so rekli, da na stojalo ne bodo namontirali podstavka za krmni del barke, ker to po njihovem mnenju ni potrebno, potem so rekli, da Skokice ne bodo potegnili iz vode ob jutranji plimi, temveč ob popoldanski, kar je pomenilo, da bo zamuda pri popravilu krmila še za en dan daljša. Barko so potem začeli počasi vleči iz vode, da je večina teže barke slonela na kobilici. Bolj kot so barko vlekli iz vode, bolj se je dvigovala spredaj in nagibala nazaj, dokler vrli delavci in »pametni« šefi niso spoznali, da tako ne bo šlo, saj je težišče barke preveč za kobilico, zadaj pa ni bilo opore in je kazalo, da se bo barka s podstavkom vred prevrnila nazaj. Na to sem jih opozarjal vsak dan nekajkrat, pa so se mi posmehovali. Barko so zapeljali nazaj v globljo vodo in jo odvezali s podstavka. Minil je še en dan, ki se je začel z upanjem in končal v brezupu. Celo Miloš, ki je bil vse dni optimističen in je verjel, da bomo krmilo v Aasiaatu lahko popravili, mi je rekel, da tukaj slabo kaže in da se naj čim prej posvetim planu B.
Dokončno sem spoznal, da ob tolikšni površnosti, neorganiziranosti in anarhiji, ki vlada v tej ladjedelnici, tukaj samo izgubljamo čas. Nameraval sem se posloviti od Aasiaata, pa je do mene prišel šef ladjedelnice in rekel, da bodo do jutra predelali podstavek in Skokico zjutraj zagotovo potegnili iz vode in mi potem pomagali pri popravilu krmila. Nisem imel nobenega razloga, da bi mu verjel, a sem vseeno pristal na to ponudbo. Samemu sebi sem se zdel idiot … vendar … upanje umira zadnje.
Zvečer smo šli na večerjo v mornarski hotel pri ladjedelnici in si poskušali dvigniti razpoloženje ob lokalnih grenlandskih jedeh. Čutil sem, da moji sopotniki postajajo nestrpni. Obljubil sem jim, da je torek zadnji dan, ki ga bomo preživeli v Aasiatu, tako ali drugače.
V torek zjutraj podstavek še ni bil pripravljen. Nekaj vajencev je postopalo naokoli in nekdo je varil nastavke, da bi nosilci zadnjega dela podstavka lahko prišli nižje pod trup krmnega dela barke in bi tako prevzeli del teže za kobilico. Jutranja plima je že dosegla višek in podstavek je dobival obetavnejšo obliko, a še ni bil gotov. Na železno konstrukcijo so potem dodali lesene tramove, na katere naj bi v vodi zapeljal barko, da bi poleg kobilice prevzeli del teže trupa, vendar so vse skupaj postavili preveč na ozko, da bi med nosilne tramove lahko zapeljal barko. Povedal sem jim, da je to preozko, pa so vse skupaj na hitro malo razširili in voziček potem s pomočjo bagra potisnili v vodo. Vmes je že nastopila oseka in voda se je v dveh urah znižala že za dva metra, zato jim vozička ni uspelo potisniti v dovolj globoko vodo. S Skokice sem jim dal dve dolgi vrvi, da so ju privezali na voziček s podstavkom in smo ga potem s pomočjo 75 konjev motorja na naši barki zvlekli v globoko vodo do konca tirov, kjer sem poskušal zapluti na podstavek. Žal ni šlo, ker so bili nosilci na podstavku spredaj še vedno preveč skupaj, da bi lahko z barko zaplul dovolj globoko daleč na podstavek. S Skokico smo zapluli stran od podstavka in čakali v globoki vodi, medtem ko so delavci voziček s pomočjo vitla zvlekli iz vode in razširili tramove in nosilce na podstavku.
In potem so poskušali voziček s podstavkom še enkrat spraviti v vodo, pa jim ni uspelo niti z bagrom, niti s pomočjo motornega čolna, niti ne s pomočjo našega motorja.
In potem sem dokončno obupal …, vsaj pet dni prepozno.
Poklical sem v ladjedelnico v Sisimiutu in jih vprašal, ali še imam možnost za dvig barke in popravilo čez dva dni. Šef ladjedelnice mi je rekel, naj se vse dogovorim z lastnikom avtodvigala. Lastnik avtodvigala mi je potem rekel, da edino možnost vidi, da bi barko iz vode lahko dvignil v četrtek dopoldne, ko bo plima dovolj visoka in jo nazaj v vodo postavi najpozneje v petek sredi dneva. Barka bo takrat morala iti nazaj v vodo, ne glede na to, ali bo krmilo popravljeno ali ne, ker dvigalo potem nujno potrebuje na drugem mestu. Zagotovil mi je, da ima izkušnje z dvigovanjem jadrnic in da ima ustrezne nosilne pasove za dvig barke.
»In cena?«, sem ga vprašal.
»500 evrov na uro uporabe dvigala,« je bil odgovor.
»Mene zanima, koliko bo stalo vse skupaj,« sem želel bolj uporaben odgovor.
»Po navadi porabimo 3 do 4 ure za dvig in spust skupaj, če ni kakšnih dodatnih zapletov.«
Potrdil sem mu dogovor in zagotovil, da bomo v dnevu in pol prišli v Sisimiut. Drugega mi tudi ni preostalo in to je bila moja zadnja možnost, da ohranim upanje v nadaljevanje poti proti Arktiki.
Potem sem svoje sojadralce seznanil s tem, da sem se za popravilo dogovoril v Sisimiutu, od koder smo odjadrali pred dobrim tednom. Prosil sem jih, da se v teku popoldneva odločijo, ali gredo zraven na jug, ali pa bodo raje ostali tukaj in potem s čolnom ali letalom odšli do petdeset milj oddaljenega Ilulissata, od koder imajo prihodnji teden predvidene lete proti domu. V najboljšem primeru bi jih lahko spotoma tudi sam pobral konec tedna, če bi popravilo krmila v Sisimiutu potekalo popolnoma brez težav.
| < Disco 2. del | Odrešitev 1. del > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
