Megla se je dopoldne razredčila in lahko sem se sprostil. V kokpit so drug za drugim prišli moji sojadralci in mi delali družbo ter pomagali oprezati po okolici.
Potem je na krov prišel tudi Gregor in se postavil pred jambor, da je bolje videl naprej. Stopil sem do njega in mu rekel, da bi se rad pogovoril o naših jadralskih načrtih. Gregor se je strinjal, da je čas za pogovor, saj tudi sam ni bil zadovoljen z najinim sodelovanjem. Povedal sem mu, da pot do sem ni bila enostavna, da pa bo pot naprej še zahtevnejša in bo na njej tudi več tveganja in bo zahtevala več telesnega ter psihičnega napora in da nisem prepričan, da bo vse to zmogel, saj ima zaradi zdravstvenih težav v preteklih mesecih kar nekaj zaostanka. Osebnostno sva si zelo različna in vidim, da nekako »nažirava« drug drugega. Po težavah med jadranjem do Grenlandije sem izgubil zaupanje in se med jadranjem, kadar nisem bil na krovu, nisem več mogel dovolj sprostiti, da bi lahko mirno zaspal, temveč sem se neprestano zbujal in hodil kontrolirat na krov, kaj se dogaja z barko in okoli nas. To je pomenilo, da sem premalo spal in se je poznalo na mojem počutju, zdravju in obnašanju. Vedel sem, da na tak način zagotovo ne bomo varno končali naše poti. Povedal sem mu tudi, da vem, da trpi z menoj na krovu, vendar jaz svojega načina jadranja zato vseeno ne mislim spreminjati, ker drugače ne znam. Gregor je navajen jadrati bolj lahkotno, jaz bolj na meji in športno. Gregor uživa v družbi in neprestano išče tople in tesne stike z ljudmi, jaz znam uživati tudi v samoti in jo včasih tudi nujno potrebujem.
Gregor mi je skozi solze povedal, da čuti, da se nisva dobro ujela, da pa je vesel, da sva se o vsem tem končno lahko mirno pogovorila. Zahvalil se je za priložnost, da je v preteklih mesecih lahko jadral čez Atlantik in do Grenlandije, vendar je zdaj tudi sam že spoznal, da bova skupaj težko še nekaj mesecev vztrajala na krovu Skokice. Obljubil mi je, da bo kljub spremembi načrtov držal obljubo, da v Ilulissatu med mojo odsotnostjo konec julija in začetek avgusta še za dva tedna ostane na barki in skrbi zanjo, potem pa se bo izkrcal in ne bo nadaljeval z jadranjem proti severu Grenlandije.
Segla sva si v roke, meni je bilo težko pri srcu, Gregorju še težje. Vseeno pa sva verjetno oba ob tem čutila tudi nekaj olajšanja.
Sredi dneva je začelo pihati nasproti, a južni veter ni bil zelo močan in ni naredil velikih valov. Lahko bi sicer jadrali in cikcakali proti vetru, a sem ocenil, da bi se z jadranjem proti vetru preveč zamudili in bi prišli v Sisimiut prepozno, zato smo plovbo nadaljevali na motorni pogon. Nekaj milj pred Sisimiutom smo srečali jadrnico Caprivi, s katere lastnikoma Jade in Benom smo se spoznali v St. John’su na Novi Fundlandiji. Ker imata za letos podobne jadralske načrte, smo preko mailov ostali v stiku in si izmenjavali podatke, navtične karte in elektronske vodnike za arktični del Severne Amerike. Pomahali smo si in si obljubili, da se spet srečamo čez nekaj tednov na severu Kanade.
Miloš mi je spet posodil svoj mobilni telefon z grenlandsko sim kartico in ko smo prišli v območje telefonskega signala, sem poklical lastnika avtodvigala, da sem mu potrdil naš današnji prihod v Sisimiut, on pa mi je zagotovil, da bo dvigalo jutri dopoldne pripravljeno za nas. Skokico smo v sredo zvečer v ribiški luki privezali ob bok manjše ribiške barke.
V četrtek zjutraj sem se v pristanišču dobil z Joergnom iz potjetja BJ Enterprise, katere dvigalo nam bo Skokico dvignilo na suho. Pogovorila sva se o podrobnostih dviga in se odpeljala v ladjedelnico ter se še tam dogovorila za sodelovanje njihovih delavcev pri pripravi stojala za barko.
Joergen me je vprašal, ali imam ves material za popravilo krmila in sem mu povedal, da imam skoraj vse, manjka pa mi sredica, okoli katere bo treba na novo narediti in zalaminirati spodnji del krmila. Povedal sem mu, da je sredica po navadi iz trde poliuretanske pene, ki se uporablja tudi v gradbeništvu za izolacijo. Rekel je, da mi bo pomagal in me je z avtom zapeljal v tri trgovine z gradbenim materialom, a mi ustrezne plošče tam ni uspelo dobiti. Ponujali so mi le trde plošče iz kamenih vlaken, ki pa so težke in niso vodotesne. Premišljeval sem že, da bi sredico naredil iz lesa, potem pa sem se spomnil, da takšne poliuretanske plošče uporabljajo tudi za izolacijo ribiških ladij. Joergen me je potem zapeljal v pristanišče do predelovalnice rib, kjer sva v kontejnerju z odpadnim materialom našla ustrezno poliuretansko ploščo.
Medtem so v ladjedelnico pripeljali avtodvigalo in začeli pripravljati prostor za dvig in podstavek za Skokico. Zdelo se mi je, da gre spet za veliko improvizacije, Miloš pa me je potolažil in rekel, da vse kaže, da fantje vedo, kaj delajo in da imajo pravo opremo, čeprav je vse videti nekoliko »šlampasto«.
Po deseti uri je bila plima že dovolj visoka, da smo lahko zapluli globlje v zaliv k pomolu ladjedelnice in tam čakali, da so pripravili dvigalo in dvižne pasove. Na barki sem tudi že označil, kje okoli trupa barke je dvižne trakove treba namestiti.
Priprava žerjava je trajala dlje, kot so računali in višek plime je bil že mimo, ko je bilo dvigalo končno pripravljeno. Skokico sem moral ob pomolu prestaviti v globljo vodo, da ob nastopajoči oseki nismo nasedli, potem pa je žerjavist ob poskusu dviga ugotovil, da smo predaleč in da na takšno razdaljo Skokice ne more dvigniti. Bliže so morali premakniti tovornjak z dvigalom in pretekla je dobra ura, preden jim je to uspelo, voda pa je iz pristanišča odtekala in vse bolj me je skrbelo, da bo zmanjkalo vode pod kobilico. Skokico jim je potem vendarle uspelo še pravočasno dvigniti iz vode, zapletati pa se je začelo s podstavkom, ki je bil tudi tukaj podoben kot v Aasiaatu in ga je bilo treba podložiti in nekoliko dodelati, da je Skokica lahko sedla nanj.
| < Odrešitev 1. del | Odrešitev 3. del > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
