Rešitev z ogrevanim šotorom je bila uspešna, pojavila pa se je dodatna težava, ker nam je dež spet zmočil mate iz steklenih vlaken, se tretji sloj laminata ni hotel strditi in je odstopil, zato sem ga moral s krmila odstraniti ter površino očistiti in osušiti. Tako dobro je že kazalo, zdaj pa se zapleta in izgubljamo dragoceni čas.
Na očiščeno krmilo sem nanesel smolo in nov sloj laminatov, ki jih je Gregor pripravil za četrto roko ter vse skupaj nalepil, prevaljal, iz laminata s kovinskim valjčkom iztisnil zrak in odvečno smolo ter upal, da bo delovalo. Zaprl sem šotor okoli krmila, prižgal ogrevanje pod krmilom in čakal. Čez pol ure sem z olajšanjem videl, da se smola normalno strjuje.
Nisem imel srca, da bi Gregorja in Miloša proti jutru še enkrat budil, da mi gresta pomagati na dež in mraz pod barko. Že do sedaj sta mi pomagala veliko več, kot sem pričakoval in brez njune pomoči mi vsega zagotovo ne bi uspelo opraviti v 24 urah, ki smo jih edino imeli na razpolago. Pustil sem ju spati v topli notranjosti barke. Skrojil sem dodatne pole mate, zamešal smolo in potem do jutra nanesel še zadnji sloj laminatov. Spet sem zaprl šotor okoli krmila, prižgal ogrevanje in čakal.
V pol ure se je smola strdila, čez eno uro sem jo že lahko pobrusil in površino krmila pripravil za kitanje. S trkanjem po krmilu, z rukanjem, obračanjem in z obremenjevanjem s strani sem se prepričal, da je krmilo kompaktno, trdno in da je novi del krmila dobro pritrjen.
Pri kitanju se mi je zjutraj pridružil Gregor in mi kazal, kje na krmilu lahko še kaj bolje poravnam, ker moje zaspane oči niso več dobro videle. Kit se je dovolj hitro strdil, da sem kmalu lahko čezenj nanesel še en sloj modre protivegetativne barve. Težava je bila le v tem, da sem kupil premalo kita in mi površine krmila zato ni uspelo lepo poravnati, kar se je zdaj, ko je bilo krmilo pobarvano, še bolj videlo. Zmrdoval sem se nad svojim delom, Gregor, ki je bolj umetniška duša, pa je bil navdušen nad novimi baročnimi »okraski« na krmilu. Krmilo bom lahko polepšal enkrat v prihodnosti, ko bo barka spet na suhem in bom imel za delo na voljo dovolj časa, do takrat pa bo itak v vodi in ga bodo gledale le ribe. Bolj kot izgled je zdaj pomembno, da bo krmilo dobro delovalo.
Po dveh tednih agonije sem zdaj končno spet vedel, da bomo avgusta lahko nadaljevali z jadranjem in sem se lahko lotil še spremembe datumov na letalskih kartah za moje poti domov prihodnji teden. Namesto za jutri predvidenega odhoda iz Ilulissata, sem letalske karte uspel spremeniti na torek za lete do Copenhagna in v sredo naprej do Ljubljane.
Zjutraj, ko sem končal z barvanjem, je naokoli prišel Joergen, da se je prepričal, da smo z deli končali. Rekel sem mu, da smo naredili vse, kar smo lahko, da pa se s spustom barke v vodo ne mudi, da se bo barva lahko posušila. Nasmehnil se je in rekel, da bo barka do dvanajstih v vodi.
Malo so sicer zamujali pri dvigovanju barke, a tudi morje je s plimo do ladjedelnice priteklo nekoliko pozneje, kot so kazale plimske tabele. Ko se je gladina dvignila za tri metre, je Skokica popoldne spet plavala v morju.
Sledila so pogajanja za ceno uporabe dvigala. Vedel sem, da je bilo zaradi zapletov dvigalo v delovanju kar nekaj ur več od predvidenih treh do štirih ur, vendar za te zaplete nismo bili mi krivi. Joergen je to sicer vedel, a je sprva vseeno želel zaračunati sedem ur. Jaz sem predlagal tri ure, kot mi je pred dnevi rekel, da bo vse skupaj trajalo. Na zadnje sva se dogovorila za štiri ure in dobrih dva tisoč evrov plačila za vse skupaj, vključno s stojalom in uporabo prostora v ladjedelnici. Želel sem plačati s kartico, pa mi je na moje presenečenje rekel, da mi bodo po mailu poslali račun, ki naj ga plačam v štirinajstih dneh. Ne vem, kje na svetu bi bil lahko deležen toliko zaupanja od nekoga, ki ga vidim prvič in morda zadnjič v življenju. Le zahvalil sem se lahko za vso pomoč in zaupanje.
Pred odhodom iz Sisimiuta smo popoldne pred ribjo tovarno z vodnim curkom poskušali čimbolj oprati vrvi in palubo barke, saj so bila tla v ladjedelnici blatna in dosti blata smo v preteklih dveh dneh s čevlji prinesli tudi na barko.
V zabojnik za smeti sem odvrgel mokra, umazana in popackana oblačila in čevlje, ki sem jih uničil med popravilom krmila. Še enkrat sem se oddahnil in upam, da je ta žalostna zgodba s krmilom zdaj končana.
Čim hitreje do Ilulissata
Pohiteti bo potrebno nazaj proti severu, da bomo pred bližajočim se odhodom domov lahko videli še nekaj najsvetlejših grenlandskih biserov v okolici Ilulissata.
< Odrešitev 3. del | Nadaljevanje: 10.4.24 |
Miran Tepeš | |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš