Po zajtrku so se mi vsi pridružili na krovu Skokice in skupaj smo lahko uživali v razgledu na ledeno pravljico, ko pa se je pojavil veter, smo razvili jadra in v tišini jadrali med ledenimi lepoticami. Vsakih nekaj minut je tišino presekal glasen pok, ko se je lomila katera od ledenih gora ali pa ko so se v z gora v morje podirali večji ali manjši kosi ledu.
Miloša, Karlo, Majo in Gregorja sem vprašal, ali naj do Ilulissata jadramo malo dlje naokoli ali pa si morda poiščemo pot kar med ledenimi gorami na izteku ledenega fjorda. Večinska želja je bila, da jadrajmo med ledenimi gorami, zato sem zavil v desno in iskal proste poti med ledenimi gorami in manjšimi kosi ledu čim bolj naravnost proti Ilulissatu. Posadki sem povedal, da se lahko zgodi, da se bo katera od ledenih gora prelomila ali pa prevrnila blizu nas in da takrat lahko nastane tudi večji val, ki lahko krepko zamaje barko in da morajo biti na to pripravljeni.
Upal sem, da se to ne bo zgodilo in se tudi ni. Na poteh med ledenimi gorami smo srečevali domačine, ki so s svojimi čolni in ladjicami na ogled gora vozili številne turiste, ki so svoje fotoaparate usmerjali tudi v jadra Skokice.
Popoldne smo pripluli v hudo natrpano ilulissatsko luko, za katero je v vodniku pisalo, da je zelo malo možnosti, da bi v njej dobili prost privez, če pa že, potem pa to morda dovolijo le za nekaj ur, da v mestu opraviš najnujnejše in nabaviš hrano, potem pa se moraš preseliti na sidrišče pred mestom. Z Gregorjem sem bil dogovorjen, da bo med mojo odsotnostjo v prihodnjih dveh tednih v Ilulissatu skrbel za barko in Gregor je vedel, da bi bilo to najbolj udobno v varnem zavetju pristanišča. Toda ko smo prišli v pristanišče, je bilo v njem toliko ribiških bark in čolnov, da sem komaj našel dovolj prostora, da sem obrnil našo barko. Skokico smo začasno privezali ob francosko jadrnico in z Gregorjem sva se odpravila »na misijo nemogoče« k ribiškemu pomolu na drugi strani zaliva, saj je Gregor rekel, da se bo na kakršen koli način poskusil z ribiči dogovoriti, da bi lahko pri njih privezali našo barko. Spraševal je pri enih ribičih, jaz pri drugih in nazadnje mu je uspelo dobiti informacijo, da je barka na robu pomola v popravilu in bo tam ostala še nekaj dni in da če Skokico za ta čas privežemo nanjo, verjetno ne bo motila nikogar. Le lastnika ribiške barke je treba še vprašati za dovoljenje.
Skokico smo že čez četrt ure privezali ob ribiško barko na robu ribiškega pomola in Gregorju se je smejalo. Tudi sam sem bil tega varnega priveza zelo vesel, saj smo imeli preko ribiške barke lahek dostop do pomola in do mesta.
Dva dni do odhoda domov smo izkoristili za sprehode čez hrib do ledenega fjorda in po razgibanih pohodniških poteh ob ledeniku in po hribih ter med jezeri v okolici Ilulissata.
Gregor je naslednja dva tedna ostal na barki in poskrbel, da je v pristanišču varno počakala do moje vrnitve v Ilulissat. S svojo vztrajno prijaznostjo je dosegel, da je nemogoče postalo mogoče. Ribiške in druge barke ob pomolu so odhajale in prihajale za dan dva ali več, Gregorju pa se je vedno znova uspelo dogovoriti za privez ob njihov bok. Nekaj časa sta mu do odhoda domov družbo na krovu delala še Miloš in Karla, potem sta čez nekaj dni na Skokico prišla Dušan in z njim za teden dni tudi Alma, drugi teden avgusta pa sva se za nadaljevanje poti med arktične otoke Kanade vkrcala še z Alešem.
Z Gregorjem sva se ob mojem prihodu srečala na letališču, saj je on z istim letalom odletel proti Islandiji in naprej domov. Še enkrat sem se mu zahvalil, da je dobro poskrbel za mojo »ljubico« in tudi za sodelovanje ter družbo na dosedanji poti od Gibraltarja čez Atlantik do Kanade in potem še na sever do Grenlandije.
Gregor gre zdaj na jug v tople kraje, mi trije z Dušanom in Alešem pa na sever v hladne.
| < Ilulissat 1. del | Proti Kanadi > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
Gregor gre zdaj na jug v tople kraje, mi trije z Dušanom in Alešem pa na sever v hladne.
