Prihod vremenske fronte z viharnim severozahodnikom je bil napovedan za popoldne in to je bilo prekmalu, da bi uspeli prijadrati do najbližjega naslednjega, šestdeset milj oddaljenega, sidrišča ob obali, bilo pa je več kot dovolj za izlet na obalo razvejanega zaliva Pearce Point.
Čoln smo spustili v vodo in odveslali do lepe prodnate plaže pod klifom. Dušan in Aleš sta se ob obali sprehodila do lesene hiške, kjer je bila nekoč trgovska postojanka, zdaj pa jo pozimi Inuiti uporabljajo kot nekakšen bivak, ko pozimi z motornimi sanmi preko zamrznjenega morja pridejo sem na lov na karibuje, tjulne ali muškatno govedo. Sam sem lep dan spet lahko izkoristil za tek po hribih in planjavah v malo širši okolici zaliva. Tudi tukaj je bila, podobno kot v prejšnjem zalivu, na hribu nad zalivom nekoč postavljena radarska postaja, o kateri zdaj pričajo opuščene pločevinaste stavbe in opuščena peščena pristajalna steza za letala.
Splezal sem še na hrib na drugi strani zaliva, da bi naredil kakšno fotografijo čez slikovit zaliv, pa so me začele napadati ptice, ki so tam gnezdile. Med drugim sta se nadme spravila tudi dva sokola, zato na vrhu nisem prav dolgo užival v lepem razgledu.
Popoldne smo se vrnili na barko in Aleš ter Dušan sta se spet okopala v morju. Iz izraza na Dušanovem obrazu lahko sklepam, da prav posebnega užitka v ledeni vodi nista imela. Verjetno je šlo bolj za preizkus poguma.
Zvečer so se čez hrib v zaliv začeli spuščati sunki viharnega zahodnika, ki so tudi v zavetrju presegali trideset vozlov hitrosti. Ples vetra se je nadaljeval celo noč in še cel naslednji dan. Sidro je sicer dobro držalo, a ker je zahodni veter vmes obrnil nekoliko bolj na sever, so v zaliv so okoli rta začeli prihajati vse večji valovi, ki so nas krepko zibali, valovi pa so se glasno prelivali čez čeri v bližini. Nič kaj prijetno ni bilo to guncanje, zato smo se preselili na drug konec zaliva, ki je bil sicer nekoliko bolj izpostavljen vetru, a precej bolje zaščiten pred valovi. Na drugi strani rta so valovi presegali višino petih metrov in se besno razbijali ob obali in pljuskali po nekaj deset metrov v zrak in čez otočke pred obalo.
Tretji dan je zahodnik začel slabeti in za naslednja dva dni je bil napovedan vzhodnik, zato smo se odločili, da bomo odjadrali na pot proti 270 milj oddaljenemu Tuktoyaktuku takoj, ko se bo veter obrnil in se bodo valovi na odprtem zmanjšali pod meter višine.
Ponoči je veter slabel in obrnil na severnik in proti jutru na severovzhodnik, valovi s severozahoda pa so dovolj umirili, da smo zjutraj dvignili sidro in odjadrali proti petdeset navtičnih milj oddaljenemu rtu Perry. Jadranje v jasnem jutru je bilo živahno in je postajalo vse hitrejše, saj se je veter kmalu okrepil nad dvajset vozlov. Sneli smo glavno jadro, saj so se valovi od zadaj večali in me je bilo strah, da bi Skokico kakšen val preveč zasukal in bi jadro preletelo in spet naredilo kaj škode na barki. Tudi samo z genovo smo še vedno jadrali s preko osmimi vozli hitrosti. Cape Perry je bil že dopoldne za krmo naše barke in naslednji vmesni cilj so postali osemdeset milj oddaljeni otoki Baillie severno od rta Bathurst.
Popoldne se je pooblačilo in nad nas so prihajale plohe. Veter se je še krepil in presegal trideset vozlov hitrosti. Spremenil je tudi smer, na jugovzhodno in nam je zdaj pihal točno v krmo. Tudi valovi so se dvignili in presegali tri metre višine, Skokica pa se je opotekala med njimi. Da bi barko nekoliko umirili, smo jadrali nekoliko iz direktne smeri, da smo imeli veter v pol-krmo in smo vsakih nekaj ur naredili obrat z vetrom. Nekaj časa smo jadrali bolj proti odprtemu morju in potem obrat in zavili bolj proti obali in ko je morje postali preplitvo, smo spet zavili za dve ali tri ure zavili bolj na odprto.
Ker je morje v Amundsenovem zalivu plitvo, se je skalilo in dobilo kakavno barvo. Zvečer smo bili mimo rta Bathurst in za otoki Baillie smo zavili na jugozahod.
V zavetju kopnega se je morje umirilo in Skokica je umirjeno brzela v noč proti 130 navtičnih milj oddaljenemu Tuktuyaktuku. Na mirnem morju se je med jadranjem dalo lepo spati in podobno kot čez dan, smo se z Dušanom in Alešem tudi čez noč izmenjevali na dve uri pri dežurstvu za krmilom. Morje je postajalo vse plitvejše in globina se je zadnjih sto milj do Tuktoyaktuka vseskozi gibala med petimi in desetimi metri, zadnjih dvajset milj pa je bilo morje še plitvejše in so bile številke na globinomeru le še med tremi in petimi metri.
Ugrez Skokice je dva metra in pol in nič kaj prijeten ni občutek, ko veš, da je med jadranjem pod kobilico le še slab meter vode, a Navionicsove elektronske karte, ki jih imamo na tablici, so bile vseskozi presenetljivo natančne. Zaradi previdnosti pa vseeno nismo jadrali na polno, nič se nam ni mudilo, saj smo bili hitreje na poti, kot sem načrtoval, v Toktoyaktuku pa bomo itak morali spet počakati vsaj do nedelje, saj nam je z Aljaske nasproti prihajala nova fronta s krepkim zahodnikom. Mudilo se je le Alešu, ki si je včeraj med jadranjem preko interneta kupil letalske karte za pot domov z odhodom iz Inuvika, ki leži v notranjosti Kanade kakšnih 200 kilometrov severno od Tuktuyaktuka. Skrbelo ga je, kako bo prišel do Inuvika. Do Tuktoyaktuka je iz Inuvika in iz notranjosti Kanade speljana cesta, a med mestoma ni avtobusne povezave.
| < Severozahodni prehod | Nadaljevanje: 3.7.24 |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | |||
 |
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
Z jadrnico čez Arktiko Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre ... |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
