Mestece Tuktoyaktuk, ki ga na kratko imenujejo tudi Tuk, leži v delti reke Mackenzie na obali Arktičnega oceana. Reka Mackenzie je za Misisipijem druga najdaljša ameriška reka in je plovna daleč v notranjost Kanade, deltasti izliv reke pa v rečnih rokavih ponuja dobro zavetje pred vetrom in valovi z morja. Ob našem prihodu sta bili v reki pred Tukom zasidrani dve jadrnici, francosko-kanadska Que serra in nizozemska Mae West. Prva je namenjena tako kot mi proti zahodu in se na njej izmenjujejo mlade znanstvene ekipe, ki na poti merijo lastnosti morske vode in ledu, na nizozemski barki pa je samo Andre Speet, starejši nizozemski jadralec, ki je lani z ekipo prejadral Severozahodni prehod v zahodno smer, letos pa se je samostojno odpravil v nasprotno smer proti Grenlandiji. Težka pot ga še čaka in veliko sreče bo potreboval, saj jadralske razmere tukaj zaradi vetra, ledu, plitvin, čeri in omejenega časa zares niso ugodne za solo jadranje, saj je treba med jadranjem imeti stalen pregled nad morjem pred premcem barke, kar pa ni mogoče, ker mora Andre kdaj tudi spati.
Ob prihodu smo zapluli okrog obeh jadrnic in jadralce pozdravili, potem pa zvečer spustili sidro v rečnem rokavu v bližini.
V petek zjutraj smo dali čoln v vodo in šli na obali najprej v info-center po informacije, kje se v mestu lahko dobita nafta in voda. To je zanimalo predvsem naju z Dušanom, medtem ko je Aleša zanimal predvsem prevoz do Inuvika in izvedel je, da se bo moral znajti po svoje, saj čez konec tedna ni nobenega javnega prevoza v notranjost Kanade.
Aleš se je potem sprehodil po Tuktoyaktuku in uspelo mu je najti »prevoz na avtoštop« pri starejšem paru s potovalnim kombijem, ki sta se sem pripeljala na ogled najsevernejše točke ob robu Arktičnega oceana, do katere se je iz notranjosti Amerike mogoče pripeljati z avtom.
Objeli smo se, poslovili in pomahali v slovo. Aleš se je odpeljal na jug, midva z Dušanom pa sva iz trgovine na barko znosila hrano in v več ponovitvah tudi vodo. Izkazalo se je, da bova najceneje prišla skozi, če bova pitno vodo kupila kar v trgovini v osemnajstlitrskih plastenkah. Najprej sva kupila dve plastenki, ju na polnilnem avtomatu v trgovini napolnila z vodo in odnesla na barko ter izpraznila v tank z vodo, potem sva se s plastenkama in še dvema drugima petindvajsetlitrskima ročkama vrnila v trgovino, jih na avtomatu napolnila z vodo ter spet s čolnom odpeljala na barko in pretočila. Ko sva to potem ponovila še tretjič, sta bila oba rezervoarja na barki polna. Dovolj sva imela vode za prihodnje tri tedne in še za tuširanje nama jo je ostalo dovolj. Topel tuš na mirnem morju se je zvečer zares zelo prilegel, da o brezskrbnem spanju sploh ne govorim.
< Do Tuktoyaktuka 1. del | Arktični ocean 1. del > |
Miran Tepeš | |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš