Uroš Kraševac bo čez en teden odplul preko Atlantika na vsega 6,5 m dolgi jadrnici. Regata Minitransat na kateri bo nastopilo 90 jadralcev se bo začela 28.10.2023 ob 13.00 uri po lokalnem času. Jadralci bodo morali z otoka Santa Cruz de la Palma prečkati Atlantski ocean in pripluti do pristanišča Saint-François na otoku Guadalupe. Uroš bo na krovu jadrnice sam. Spopasti se bo moral s številnimi strahovi in morebitnimi zapleti. Pred nastopom je odgovoril na nekaj hitrih vprašanj.
“A si kaj živčen?”, “A te je kaj strah?”, “Kaj lahko gre najbolj narobe?”, “A ti ne bo nič dolgčas?”, “Kaj boš pa delal toliko časa?”
Tole je zelo okrnjen nabor vprašanj, na katera sem odgovarjal v zadnjem času, in ki so bila vedno pogostejša z bližanjem štarta Famoznega Transata.
In redno sem puščal ljudi razočarane, ker moj odgovor ni bil: “Ej, nič ne spim, kadar le uspem, pa se zbujam iz nočnih mor, v katerih me viharji v razbiti barki nosijo v širjave oceana med tem ko blodnjav, dehidriran in shujšan haluciniram reševalne ladje in helikopterje ali pa sanjam nepoznane otoke, na katerih preživljam mesece, med tem ko jem koreninice, rake in alge in se pogovarjam z žogo.”
Moji odgovori so kratki:
“Ni pene.”
“Ni groze.”
“Sam, da končno štartamo.”
In ne, ne igram mačizma, ne tlačim čustev, sem iskren. Seveda sem kdaj nervozen, seveda imam svoje strahove – predvsem, ko pustim domišljiji malo svobode in si zamišljam vse možne črne scenarije. Ampak preprosto ga ni strahu ali nervoze, ki bi “povozila” mojo najenostavnejšo željo po jadranju in avanturi. Priprave so bile dovolj dolge in naporne, da vidim jadranje čez Atlantik kot nagrado za opravljeno delo in povsem ignoriram nevarnosti. Mini je pač majhna barka z ogromnim motorjem (jadri) in predstavlja čisti užitek, ki enkrat piči čez valove. “Pocket rocket”, to je moj stil.
Ja, ampak kaj boš pa počel sam toliko časa?
Jadral bom. Preprosto, čim bo vsaj malo vetra, bom poskušal vse, da iz Ashike iztisnem vsak vozel. Ko se bo zgodilo, da bo tudi avtopilot vzdrževal najboljšo smer in hitrost, bom pa spal, popravljal potencialne škode, pospravljal, sušil in pral ter se igral higieno. To je to.
Ali je res, da imaš na krovu knjigo?
Res je, s seboj nosim knjigo in en precej razglašen ukulele. A oboje je izhod v sili. Glasba in branje sta namenjena ubijanju časa v brezvetrjih, ko me sitega in naspanega pretepa opletajoč bum in kuri sonce. Po brenkanju bi posegel tudi v primeru kolosalnega “fuck-upa”. Če bi zaradi ogromne napake ali kake nepopravljive škode ostal daleč od konkurence. Ko bi bilo potrebno preklopiti iz tekmovanja na kruzing in bi bil cilj le prispeti. Šele takrat bi si začel krajšati čas.
Do danes se mi to še ni zgodilo. Tukaj pa zaključujem. Čeprav nisem niti malo vraževeren, se zdajle vrtim v krogu, pljuvam sol čez ramo in trkam na les, med tem ko na poljih detelje sezuvam konje in čakam vsaj sedem ptic s prebavnimi težavami.
