Morski tokovi v Jadranu se gibljejo v nasprotni smeri od urinega kazalca in jih imenujemo ciklonalni tokovi. Ob vzhodni obali (obala Albanije, Črne gore, Hrvaške in Slovenije) se morske mase gibljejo proti severu, se v tržaškem zalivu obrnejo proti zahodu in se nato premikajo proti jugu ob vzhodni italijanski obali. Obstajajo tudi manjši prečni tokovi, ki se gibljejo od vzhoda proti zahodu.

Morski tokovi v Jadranu dosegajo hitrosti med 10 in 20 cm/s (0,36 do 0,72 km/h ali 0,2 do 0,4 vozla). Ker na hitrosti morskih tokov vplivajo številni dejavniki, se lahko zato hitrosti tokov razlikujejo glede na letni čas in kraj.

Kaj vpliva na hitrost morskih tokov v Jadranu

Na gibanje morskih mas kot posledico tokov vpliva veliko dejavnikov. Ti dejavniki so predvsem razlika v porazdelitvi temperatur in slanosti morske vode ter posledično njene gostote, stalni vetrovi, plimovanje, globine morja ter reliefne značilnosti obale in morskega dna. Posamezni vplivi se različno odražajo v površinskih in globinskih tokovih.

Zelo velik vpliv na hitrost površinskih morskih tokov ima slanost morja. V vzhodnem delu v Jadran vstopa bolj slana voda, medtem ko ob zahodni obali iz njega izstopa manj slana voda. Voda vstopa z nekoliko višjo hitrostjo in izstopa z nekoliko manjšo. Na hitrost poleti vpliva maestral. Ker je to poleti najpogostejši veter in piha v smeri severozahod–jugovzhod, povečuje hitrost izhodnega toka. Pozimi je pogostejši jugo in povečuje hitrost vhodnega toka.

Morski tokovi na Jadranu

Morje v Jadran vstopa skozi Ortrantska vrata iz Mediterana, ki ima isto smer cirkulacije. Giblje se proti prvim otokom Hrvaške Visu in Korčuli, kjer se začnejo ločevati prvi manjši tokovi, ki se obrnejo proti zahodni obali. V severnem delu se pred obalo Istre zopet ločita dva manjša toka. Eden gre skozi Vela vrata proti Reki v Reški zaliv, drugi nekoliko večji pa se obrne proti zahodu, proti Italijanski obali. Večina toka se nadaljuje ob obali Istre proti Tržaškemu zalivu. Tu se v morje zlivajo večje količine hladne sladke vode, kar povzroči hitrejši tok. Morski tok ob vzhodni obali je toplejši, bolj slan in se giblje počasneje. Ob zahodni, italijanski obali je tok hitrejši. Dosega hitrost do 71 km/dan  (1,5 vozla). Na vzhodni obali na hitrost morskih tokov vpliva tudi razvejanost obale, ki tok upočasnjuje in zato običajno ne presega hitrosti 0,5 vozla. Večje hitrosti na vzhodni obali zabeležimo le na področju Istre, kjer tok dosega hitrosti do 1 vozla.

Hitrejše morske tokove na Jadranu srečamo le v kanalih. Tu lahko tokovi dosežejo hitrosti do 4 vozle.

Poleg splošne ciklonalne cirkulacije se v Jadranu pojavljajo še različni vrtinci. Taki vrtinci se pojavijo zaradi topografskih značilnosti posameznega področja. Najbolj izrazit je južno Jadranski ciklonalni vrtinec. Na južnem Jadranu je vrtinec še v Jabučni kotlini, v severnem Jadranu pa karakteristično ciklonalno gibanje vode zaradi burje, ki formira vodo z visoko gostoto.

Morski tokovi v Slovenskem morju

Tokovi v Tržaškem zalivu in slovenskem morju so del oziroma stranska veja zaključenih, stalnih ciklonalnih tokov, ki krožijo v Jadranskem morju, in sicer v splošnem ob hrvaški obali navzgor proti severozahodu ter ob italijanski obali nazaj proti jugovzhodu.

Površinski morski tokovi v severnem Jadranu nimajo omembe vrednega vpliva na varnost plovbe in navigacijo, v primerjavi s preostalim Jadranom so šibkejši. Velik vpliv na hitrost in smer površinskih tokov imajo močni vetrovi, po celotnem vodnem stolpcu pa vpliva tudi bibavica. Vplivi plimovanja so v Tržaškem zalivu najmočnejši v celotnem Jadranu. Odražajo se predvsem v priobalnem pasu, kjer so hitrosti tokov zaradi plimovanja od 0,1 do največ 0,3 vozla. V kombinaciji z močnimi vetrovi lahko pride do večjih sprememb v razporeditvi vodnih mas ter s tem posledično do razlik v slanostih in tudi v smereh morskih tokov.

Glavni Jadranski tok teče od Istre proti severu s povprečno hitrostjo približno 0,8 vozla, ob italijanski obali pa se vrača s hitrostjo 0,5 vozla. Pred Savudrijskim polotokom se razcepi – ena veja se nadaljuje proti severu do italijanske obale, kjer glavnina vodnih mas nadaljuje pot ob italijanski obali proti zahodu, del pa občasno ob pomoči močnejših zahodnih vetrov lahko nadaljuje tudi proti severozahodnim obalam Tržaškega zaliva, kjer se pridružijo tokovom izliva reke Soče. Druga veja glavnega Jadranskega toka se že od Savudrijskega polotoka nadaljuje proti severovzhodu in vstopi v Tržaški zaliv ob slovenski obali. Del te veje se nadaljuje vse do Tržiškega zaliva, kjer se zaradi plitvin izrazi kot površinski tok, ki se ob obali obrne in priključi tokovom izliva reke Soče.

Vir: http://www.hidrografija.si/