Novice

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji, 2.dan

Spet še ena mirna noč, brez valovanja, brez premikanja barke,… ufff, res zna biti tudi prijetno. Ta zaliv je »čista petka«.

Sobota je in danes dopoldne je bilo bolj oblačno, torej ravno prav za pospravljanje barke. A najprej je na vrsti zajtrk in nekaj sporočil, katera še moram prebrati. Med njimi me najbolj preseneti sporočilo od kolega, ki mi je prilepil povezavo za mojo naslednjo etapo Vanuatu. Piše, da je na severnih otokih dobro izbruhnila malarija, za katero so najbolj krivi komarji. Spet drugi članek, ki se navezuje na prejšnjega, pa spet pravi, da država Fidži ne dovoljuje vstopa vsem, ki prihajajo iz otočja Vanuatu, ali tistim, kateri so bili tam 3 mesece pred to odredbo. In kaj naj zdaj? Še čakam? Naj spustim Vanuatu in znameniti vulkan na otoku Tana? Samo tja bi rad šel. Morda bi mi uspelo le »na črno«, brez prijave. Malo bom še počakal in videl, kaj se bo iz tega izcimilo.

Ko sem končal s pospravljanjem in čiščenjem barke, najbolj pa brisanjem plesni (do cca 70 cm od tal) sem opazil, da že lepo sije sonce. Pokličem Norvežana in ker sem mu posodil zunanji disk s cca 300 filmi, možakar nima časa. On zdaj presnemava vse datoteke na svoje diske, zato nima časa, da bi šla na obalo, da bi se šla potapljat do koralnega grebena,… Kaj pa če bi si tudi sam naredil popoldan za lenarjenje? Morda branje kakšne dobre knjige? Dan je naravnost pravšnji.

No ja, marsikaj sem počel ves ta popoldan, proti večeru pa sem si še skuhal dobro večerjo. Zvečer sem še nekaj pisal, saj sem dobil eno idejo, zaradi moje spletne strani. Prihajajo spremembe in to v kratkem.

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji, 3. dan

Zjutraj se z Norvežanom pokličeva in se dogovoriva, da greva v marino Vuda. On ima nekaj smeti in veliko perila, ki ga mora oprati. Dogovorjeno. Verjetno bova šla z dingijem do obale, nato peš do marine, nazaj pa s taksijem.

Ob dogovorjeni uri pride kolega do mene z dingijem in pravi, da greva kar z njim do marine. OK. Ne bo tako dolga, a vseeno kakšnih dobrih 5 NM pa je do marine. Spet gre kot sneta sekira po morju in dingi bolj leti po zraku kot pa reže morsko gladino. Prideva na pol poti in pojavijo se mrtvi valovi, kateri upočasnijo najino plovbo, saj dingi nabija ob gladino. Tokrat sva potrebovala 20 minut za 5 NM. Greva v pralnico in on polni dva pralna stroja, jaz odnesem smeti. Dogovorila sva se, da se dobiva čez dve uri na terasi pred pisarno marine.

Zdaj grem najprej do posadke Hir3. Najdem ju na barki, ravno končujeta delo, saj sta menjala impeler na vodni črpalki. Ker je vroče, gremo na to famozno teraso in naročimo kavo. Kmalu se nam pridruži tudi Irec, kateri pride izpod tuša, saj je slišal naše glasove. Steče prijetna debata, pridružita se nam še mlada, še ne 30 let stara Američana, ki sta par in plujeta okoli sveta. Njega sem spoznal na Tongi, saj je imel v Boatyardu svojo barko, tri barke stran od mene, njo pa sem spoznal šele zadnjič. Danes mi še kapetan Hir3 pokloni majico in zdaj sem častni član Hir3 posadke, saj se že pogovarjamo, da bi šel z njima jadrat kos poti. Res me mika naslednja etapa od Nove Zelandije do Argentine, saj tu ni nikjer kopnega, ni ustavljanja, le dvo in pol mesečno jadranje. Bistvo je, da se jadra okoli rta Horn. Ta je za jadralce enak podvig, kot za alpiniste vzpon na Mt. Everest. A o tem še ne bi.

Kasneje pride še Norvežan z opranim in že suhim perilom, ter se dogovorimo, da gremo na kosilo. Čudovit krožnik z morskimi sadeži je popestril današnji popoldan in ker je bil v akciji, smo ga dobili za polovično ceno. Res spet nekaj dobrega in poceni.

Nazaj grede so se valovi povečali, zato sva plula bolj počasi in ko sem prišel na barko, sem bil že kar precej slan. Slečem se, skočim v vodo in zaplavam. Kasneje se stuširam že skoraj v temi, nato se oblečem in si skuham kavo.

Večer je in v tem zalivu je spet nekaj novih bark na sidru. Kljub temu, da nas je tu zdaj že kar nekaj, je tukaj mir in prijetno je, ker je varen zaliv.

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji, 4. dan

Dopoldan sedem v dingija in se odpeljem do obale. Plima je, gladina morja pa kot jezero v tišini. Zvlečem dingija skupaj z motorjem na obalo, ga privežem za drevo in grem na cesto. Dogovorjen sem s fanti, da se dobimo v mestu, ker vsak od nas potrebuje nekaj. Nekdo tesnilno maso za motor, spet drug nekaj za v hladilnik, tretji kakšno malenkost za obleči, morda si moramo napolniti dobroimetje za telefon in internet,… vedno pa se dobimo na kavi v novozgrajenem trgovskem centru.

Tokrat imam res srečo. Komaj stopim na cesto, že pripelje avtobus. Ustavim ga, plačam 42 centov in sedem na prvi prost sedež ter se peljem kakšna dva kilometra in pol po prašni makadamski cesti, do glavne ceste. On gre desno, jaz levo za Lautoko. Nisem stal niti 7 minut za cesto, ko pride drug avtobus, ki me za 80 centov zapelje 11 km do Lautoke. Danes je gneča na cesti in ko se avtobus brez oken ustavi ob tovarni sladkornega trsa, mi v nosnice požene vonj, ki ni ravno prijeten. Lautoka ima tudi drugo ime, Sugar City. Fidži ima ogromne plantaže sladkornega trsa in zato je tudi eden glavnih izvoznikov le-tega. Včasih so ga vozili po ozki progi, ki še danes poteka vse do mesta. Lokomotiva in nepregledna kolona vagonov, natovorjenih s palicami, kot bi vozili bambus ali pa navadne lesene fižolovke. Danes pred tovarno stoji nepregledna kolona tovornjakov, naloženih s sladkornim trsom. Včasih tega ni bilo veliko, potem pa so sredi prejšnjega stoletja začeli na Fidži hoditi Indijci, da bi pomagali pri žetvi sladkornega trsa, katerega so potem še sami sadili in presajevali v ogromne, danes nepregledne plantaže oz. nasade. Ti Indijci so tu ostali za vedno, izpodrinili avtohtone prebivalce in danes prevladujejo v gospodarstvu Fidžija. A nikoli ne bodo postali lastniki zemljišč, ti so lahko le avtohtoni prebivalci. Lahko pa si kupijo hišo ali stanovanje, zemljišče pa imajo v najemu.

Končno se odpeljemo naprej in prispemo v mesto. Mesto je v gibanju, vse polno je ljudi, taksistov, avtomobilov, avtobusov,… Pogledam levo, desno, naravnost,…vsi so črni, a vseeno prevladujejo Indijci. Takoj jih spoznaš, saj so očitno drugačni. Ustavim se v dveh trgovinah, iščem nekaj za barko, a ne najdem. Ker se bliža dogovorjena ura, grem v trgovski center Tappoo City in počakam jadralce. Kmalu se snidemo, spijemo kavo, rečemo kakšno gospodarsko in potem gremo skupaj po mestu. Vsak od nas pozna kakšno trgovino, kjer se kupi tisto, kar potrebujemo. Pa saj pravijo, da v slogi je moč. Med sprehodom se mi strgajo japonki in moram kupiti druge. Tu se prodajajo na vsakih 10 metrov, saj so glavna obutev teh prebivalcev. Cena pa je odvisna od materiala in kakovosti, a se giblje med 1,50 do največ 8 Eur. Najdražji že morajo biti delno usnjeni in njihova dobra blagovna znamka. 

Ko opravimo z nakupi, se vrnemo spet do trgovskega centra in gremo v prvo nadstropje na pozno kosilo. Tu je podobno kot v Ljubljani v BTC oz. City Parku. Le da je v Ljubljani vse drago, tu pa je nenavadno poceni. Jaz si naročim indijsko hrano, spet nekdo drug kitajsko vegetarijansko, tretji z veliko mesa, itd. Lepo je, če je velika izbira. Moje kosilo danes stane slabe 3 Eur, brez pijače seveda. Lautoka je drugo največje mesto na tem glavnem otoku, a ne boste verjeli, v njem ne boste mogli spiti piva, vina ali žganih pijač. Vse restavracije strežejo samo brezalkoholne, po navadi zelo sladke pijače. Alkohol lahko kupite le v zamreženih in varovanih trgovinah, še banke so manj varovane.

Potem gremo skupaj domov, jaz se poslovim od Irca, ki jutri odleti domov za kar nekaj mesecev, vprašanje je kdaj ga bom spet videl, če ga še sploh bom kdaj. Pridem do dingija, počasi se dela noč. Zdaj je že oseka in plujem proti Indigu. Naenkrat nekaj zaropoče, motor dvigne zadaj v zrak, nato spet v vodo, ter brni v prazno. Seveda, 150 metrov od obale sem naletel na koralno glavo, za katero nisem vedel. Bila je le dobrih 20 cm pod gladino. Ugasnem motor, dvignem motor postrani iz vode in se primem vesel ter veslam. Še dobrih 600 metrov imam do Indiga. A vseeno še enkrat ali dvakrat potegnem z dingijem po koralah in ko pridem do barke, čutim, da dingi spušča. Dvignem motor na barko, dingija na premec in jutri bo dan za popravila. Nekaj se mora dogajati, če ne je to stran vržen dan.

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji, 5. dan

In kaj je moja prva naloga danes? Seveda, pregledati dingi in ugotoviti kje spušča. Dingija imam že na palubi, zato ga samo obrnem, iz kuhinje prinesem posodo v kateri je voda in cet, najdem gobico in že se vse peni. »Simpl!« Peni se ja, a balončka ni nobenega. Po cca pol ure obupam in skoraj ne verjamem, da ne najdem kjer spušča zrak. Zagotovo vem da ga, kajti jutri mu bom spet moral dodati nekaj fidžijskega zraka v obe tubi. 

Očistim palubo in se lotim motorčka. V vseh 15 letih še nikoli nisem menjal zatiča v notranjosti propelerja motorčkov. No, saj tudi nisem nikoli nasedel z njim na koralne glave. Sem pa imel samo dva motorčka, tega 11 let in prejšnjega 4 leta. Vseeno mi gre to hitro od rok, rezervni zatič imam tudi, torej je čez nekaj minut motor brezhiben. No brezhiben tudi ni, saj ima še nekaj drugih napak, a važno je, da propeler dela.

Potem opravim še nekaj zadev na barki in okoli 13. ure se spomnim, da bi lahko na obalo odpeljal smeti in opravil sprehod. Hitro snamem motorček s stojala, a ga kaj hitro dam nazaj. Veslal bom do obale in nazaj. Na telefonu vključim aplikacijo za merjenje razdalje, saj bom tudi hodil, hoja je zdrava za telo. Že včeraj sem po mestu naredil kar nekaj kilometrov, lahko bi jih nekaj še danes. In grem. Najprej veslam do obale in na obali me vrže na rit, saj je od Indiga do trenutnega mesta točno 987 metrov. Torej sem veslal skoraj 1 km. Ufff daleč sem sidran od obale. Nato grem proti srednjemu zalivu, da vidim kako je tam. Stopim med železniška tira, po katerih vozijo sladkorni trs in pešačim. Opazujem sladkorni trs, nekje še raste, nekje so ga že poželi in leži spravljen na vagončkih, spet drugje je že vse pospravljeno in tudi njiva je že preorana. Hodim že kilometer, dva,…skoraj že tri in me še vleče naprej. Grem peš do marine. Ko prispem v marino mi pokaže 5.444 metrov. Minus kilometer veslanja, pomeni da sem 4,5 km prehodil. Bravo jaz! Najdem jadralce, se malo pogovarjamo in kmalu bom moral nazaj, da bom na barki še pred temo. 

Kasneje se le odpravim in hodim, tokrat se mi zdi, da sem hitrejši in vse se mi zdi že blizu. In ja, hodim v novih japonkih, katere sem kupil včeraj za 4 Eur in nič me ne boli podplat, saj so dovolj debeli in udobni za hojo. Pridem do dingija, ga nekaj metrov dlje nesem do vode, saj je zdaj oseka in zaveslam kilometer do barke. Vmes me dolgobradi Novozelandec povpraša, če motorček ne dela in mu povem, da bo jutri. Zakaj bi se razpravljal z njim. Tukaj je vsem čudno, če kdo z dingijem vesla, na barki pa ima motorček. Zdaj še zvežem dingija, se slečem, saj sem moker od potu in skočim v vodo. Zaplavam še kakšnih 30 metrov okoli barke, se stuširam in grem v kuhinjo, da si pripravim večerjo, nato pa že kaj napišem, pogledam film in grem spat.

Moj triatlon je tako danes vseboval skoraj 2 km veslanja, 9 km hoje in 30 m plavanja. Zato v kopalnici ugotavljam, da je moje salo okoli trebuha še vedno na mestu in razočarano ugotavljam, da to nima nobenega pomena. »Matrarija.« Kot rečejo bratje z juga: Radio ili ne radio, isto se ti piše. 

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

• Heron: Capri - Santa Marinella
• Z jadri in vetrom po oceanih - otok Viti Levu, Saweni Beach