 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
Zjutraj se prebudim kot običajno. Ob 10. uri sem dogovorjen na obali, da se dobim s kolegi in gremo v Lautoko, do takrat so še skoraj tri ure, katere bom izkoristil za popravilo okna na barki, ki spušča vodo. Marsikaj sem že počel, zato bom tudi njega poskušal popraviti. A to bom videl šele pri prvem dežju, kakšen uspeh je moje popravilo.
Malo pred 10. uro grem z dingijem na obalo in spet pozabim izključiti sidrni alarm. Počutim se kot naš policijski patruljni čoln, saj mi ves čas igra policijska sirena. Pa saj tudi oni nimajo kaj dosti večji čoln kot je moj dingi. Pridem do obale in piše 678 metrov. No kar daleč sem.
Kolega me že čakata in gremo s taksijem v mesto, saj si bomo znesek tega stroška razdelili na tri dele. Ona dva tega taksista že poznata in zato sta ga poklical, ker je »kao« dober do njiju. Pripeljemo se v mesto in potem spoznam, da je dražji od ostalih, zato se z njim pogodim za novo ceno in na koncu mu povem, da ga ne kličemo več.
Ogledamo si mesto, odidemo še po nekaterih opravkih, nato gremo še v trgovino in zaključimo pol dnevno potepanje po mestu. Ker imamo veliko stvari, polnih vrečk iz živilskih trgovin ter iz lokalne tržnice, najdem taksista, ki nas zapelje v marino za res mizerno ceno. Razmišljam, da bi mu dali malo več, a ostanem samo pri razmišljanju.
Stvari odnesem do dingija in nato se z njim zapeljem do barke. Valovi so kar veliki za moj dingi, zato sem tudi precej moker, preden pridem do barke. Vse pospravim in postavim na svoje mesto, nato pa razmišljam kako bom preživel noč na sidru, saj je zunaj zelo rolly, barko pa kar lepo prestavlja na sidrišču. Začne me že boleti glava, zato nekaj na silo pojem, pijem vodo in tudi ne gledam v komp, ne v telefon, saj ni prijetno. Jutri bo morda bolje.
Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji
Po sinočnjem guganju na dokaj visokem mrtvem valu, se zjutraj prebudim z rahlo bolečino v glavi, a v pol manjšem gibanju barke. Umirilo se je, pa ne preveč, a se je.
Spijem kavo, zajtrkujem in grem z dingijem na obalo, čeprav je ura komaj 8 zjutraj. Včeraj sem se s Hirovci dogovoril, da gremo danes do Musket Cova in si ogledamo otok. Turizem je pač turizem. In ko sem prispel na obalo, sta me že čakala. Hitro se z njima vrnem nazaj na barko, dingi zvežemo na palubi, nato dvignemo sidro in imamo okoli 15 milj plovbe do cilja. Ker mi je pot poznana, poznane so mi tudi prepreke na te poti, vse skupaj hitro preplujemo in smo po slabih treh urah že sidrani na sidrišču otoka. Shladimo se v vodi, nato pa se oblečemo in gremo z dingijem na obalo. Kar nekaj poti moramo prepluti, saj je od Indiga do dingi pontona krepko čez 700 metrov.
Na obali se sprehodimo, si vse ogledamo in smo zadovoljni nad videnim. Vroče je, zato si popoldne v enem od mnogih gostinskih lokalov privoščimo še pivo. Zdaj smo uradno vsi tudi člani Yacht Cluba.
Popoldne skuham kosilo na barki in sledi kar dolg in obsežen pogovor o marsičem, kar se nam je dogajalo v naših življenjih.
Ko je ura primerna za spanje, gremo v posteljo in jutri bo spet dan za raziskovanje otoka.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
Po današnji mirni noči smo se zbrali vsi trije v kokpitu, naspani in spočiti. Pri kavi smo se pogovarjali kaj bi počeli danes, a sem zasledil, da ni bilo nekega interesa, da bi se tudi danes sprehodili po tem otoku. No na koncu, sta gosta izrazila željo, da bi rada šla nazaj v marino.
Malo pred poldnevom dvignemo sidro in po isti poti, po kateri smo prišli sem, se tudi vrnemo. Plovba je bila vseh teh 15,5 NM zelo umirjena, čeprav včasih ni bilo dovolj vetra.
Ko smo pripluli do marine, sem se na varni razdalji pred njo sidral, kljub temu, da vem, da tukaj ne bo v redu, zaradi valov. A en dan in eno noč bom še zdržal. Naredimo še dobro kosilo, spijemo kavo in potem še pred večerom odidemo z dingijem na kopno. Tam nas pričaka Irec, kateri ima danes rojstni dan. A ga nima samo on, ima ga tudi član HIR3 posadke, Nebojša. Seveda smo se v baru malo poveselili, ko pa je padla temna noč, smo šli k Ircu na barko, ki je naredil za vse nas večerjo.
Do enajste ure zvečer smo še zdržali skupaj, nato pa smo šli vsak na svojo barko. No jaz sem imel še kar daleč in 100 metrov pred barko mi je ugasnil motor. Nisem ga mogel prepričati, da bi še enkrat vžgal, zato mi ni preostalo nič drugega, kot da sem zaveslal teh 250 metrov (zdaj me je že tok odnesel za 150 metrov) proti barki. Zvečer sem se še oprhal, napisal blog in tudi sam legel k počitku.
Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
Tu je tako, kot bi se nekdo igral z nami in nastavljal veter, odvisno od razpoloženja. Ko preverjam vreme, vem kdaj in kje moram biti, kje bo še znosno na sidru in vem, kje bo držalo sidro ter koliko vetra naj bi zdržala veriga. A vendar me včasih vremenska napoved preslepi, kot se je to zgodilo sinoči oz. danes ponoči.
Vetra je bilo preveč, okoli 22 vozlov, čeprav veter ni nič kriv, krivi so previsoki valovi na sidrišču in spet je bila veselica. Spet je bilo zelo, zelo rolly. Zdržati bo potrebno do jutra. In ko se je naredil beli dan, sta veter in val malo popustila, zato sva z Norvežanom odšla na kopno, da si urediva nekatere stvari. Kupiti bi si morala vsaj kruh in še ostale nujne potrebščine, pogledat sva šla še Irca Billa, ki je šel v iz vode v luknjo, ter zaključil sezono jadranja. Preveč stvari se mu je nabralo in pač ne zdrži pritiska, poleg tega pa noče jadrati sam. Spet zapiha veter in sonce se prekrije z oblaki, zato skočiva v dingi in se že po visokih valovih zapeljeva do moje barke in nato gre on naprej še na svojo. Pogledam dingija, ki čudno stoji in vidim, da je spredaj, kjer je rinka za privezno vrv, le-to odtrgalo zaradi valov in nategovanja. Pravzaprav je strgalo zanko na tubi in zdaj ni več mogoče privezati dingija spredaj, potreben bo nov način. Dvignem ga na palubo in skoraj sam padem v vodo, ker je veter močan, dingi pa zajema veter. Še nikoli se nisem odsidral 70 metrov stran od grebena pri 27 vozlih vetra. Da sem bil koliko toliko varen na premcu sem se privezal z oprsnikom in od tu naprej s pasom na »life line«. 75 metrov verige je zategovalo, le takrat, ko je premec padel nižje od vala, takrat se je dala veriga potegniti na barko. Ufff…
Končno je vse gotovo in zaplujem z vso hitrostjo stran od grebena. Zdaj imam val od zadaj in se preliva v kokpit. Pogledam na merilnik vetra in kaže mi dobrih 30+ vozlov vetra, s sunki pa krepko čez. Valovi pa… saj če povem da so bili dva metra in malo več, to marsikomu ne pomeni nič ali pa kdo reče kaj pa je to dva, tri metra vala. No ja, valovi znajo biti različni.
Hitro se prestavljava do varnega zaliva Saweni Beach, kjer naj bi bil varen zaliv za veter in valove z juga, kakor tudi z JV. Razvito imam samo sprednje skrajšano jadro, da le to stabilizira barko, da ne poskakuje kot besna kobila. Včasih vidim Norvežana oz. trup barke, spet drugič ne, pa ima 56 feetno barko. Po radiu se pokličeva in fotografirava, on mene, jaz njega. Jaz zanj posnamem še kratek filmček. Končno le prispeva in preplujeva teh slabih 5 NM in si med barkami izboriva prostor za sidro. Komaj priplujeva v varen zaliv, kjer je vsekakor veliko bolje kot je bilo tam, ko se z leve strani od barke približuje nevihta. No tudi ta je bila dokaj pestra in smo vsi poplesavali na sidrišču. Kot je prišla je čez dobre pol ure odšla, barka se je posušila in pristopil sem k delu.
Najprej moram pogruntati kako rešiti dingi. No tudi to sem uredil z vrvmi, nekaj sem moral vrtati v zadnjo, že tako ali tako ubogo steno, nekaj prepletati, a sem vse uredil. Potem je na vrsti motorček, ki je mrknil sinoči in odpovedal poslušnost. V uplinjaču najdem smeti in vse dobro spiham, ter preklinjam kot vsi drugi, to gorivo s Tonge. Preizkusim in motorček dela. Hmmm, le koliko časa bo delal? Ne zaupam mu več. Narediti še moram vodo in postavim čarovnika v delovno pozicijo, ter naredim dobrih 220 litrov vode. Zdaj sem skoraj vse končal, a se mi ne da kuhati, ker sem vmes pojedel štiri banane. No vsaj nekaj toplega moram in si na silo pripravim večerjo, katero tudi na silo pojem.
Zvečer pride Norvežan na mojo barko, posodim mu disk s filmi, da si jih presname. Predebatirava sinočnjo nesrečo katamarana na otoku Niue, saj je ta pristal na kopnem in to na najtežje dostopnem delu otoka. Potem spet močno zapiha, a veter me ne moti, ker ni visokega vala. Veselim se današnjega mirnega spanca na sidru.
Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
… in res je bil miren spanec, morda celo preveč miren, da skoraj ne verjameš, da se vse to dogaja. Naspal sem se in zjutraj me ni bolela glava od poskakovanja barke. To je res huje, kot pa če pluješ pri 20-tih vozlih vetra in temu vetru primernimi valovi.
Zjutraj se uredim, pospravim po barki, nato pa moram na kopno, da si nekje uredim dobroimetje za telefon. Pogledam na zemljevid, prvo naselje je nekje 2,5 km stran od zaliva. Bom šel tja, ni druge. Hočem pogledati še na internet za poslovalnice mobilnega operaterja, pa mi internet ne dela več. Samo sporočilo je ostalo v inboxu, da mi je ob 9:40 prenehala veljavnost dobroimetja, ter da si lahko napolnim le-to v vsaki njihovi poslovalnici.
Sedem v dingija in Tohatsu zaprede, zato se zapeljem kakšnih 750 metrov do obale, a tu ni nobenega pomola, zato moram dingi z motorjem zvleči po mivki do varnega mesta, kjer me bo počakal. Včasih je bil tu resort, a zdaj je tu samo še neka podrtija in v eni od na pol podrtih hišk, nekdo biva, saj se zunaj suši perilo. Prehoditi moram pot po plaži, nato me pot vodi na makadamsko cesto. Pripelje se avto in jaz dvignem palec, možakar pa ustavi. Sedem v avto in zdi se mi, da je možakar malo vinjen. Ura je šele poldne. Pod nogami je velika mačeta za sekanje sladkornega trsa. Ko ga vprašam kam gre, mi reče, naj mu plačam 20 dolarjev, pa me pelje. Nasmehnem se, zahvalim in grem ven, ter pešačim naprej. Avto gre ves čas počasi za mano in me ne prehiti. Po 300 metrih vidim malo potko in zavijem v goščavo, njega pustim na cesti, kjer se ustavi. Malo kasneje grem spet na cesto in pešačim vse do glavne ceste in nato do bližnje bencinske črpalke. Vroče mi je, saj je že poldne. Na bencinski črpalki mi gospa zamahne z glavo, ker tega dobroimetja ne prodajajo na bencinskih črpalkah. Zakaj pa bi to sploh prodajali?? Verjetno se poleg klasičnih artiklov z bencinskih črpalk, bolj spodobi, oz. je bolj donosno če imaš zunaj svojo stojnico in prodajaš jajca, krompir, čebulo, špinačo, itd. Kartico bom pa dobil v mestu. Bravo teta!
Grem na drugo stran ceste in počakam avtobus. Namesto njega se kaj kmalu pripelje večji kombi, sedem v njega in plačam minimalni znesek. Skoraj zastonj je ta prevoz, cca 12 km. Pridem v mesto, najdem poslovalnico, uredim vse kar potrebujem, grem še v trgovino in po telefonu vprašam Norvežana če kaj potrebuje iz marketa. Kar mi reče mu kupim in grem nazaj na avtobusno. Pred mano ustavi taksi, v njem pa taksist Kem, ki nas je že peljal do Vuda marine. Na vsak način me hoče peljati, zniža tudi ceno in potem je to samo malo več kot avtobus, zato sedem poleg njega in se že peljeva.
Ko prispem do dingija zaplujem najprej do Norvežana, da mu dam nakupljeno, nato pa do Indiga. Ves sem moker od potu, zato se najprej shladim v vodi, nato pa si skuham pozno popoldansko kavo. Pride sporočilo in v njem vabilo, da naj pridem v kino k Norvežanu. Seveda lahko, a po večerji.
Ko sem pojedel večerjo in vse pospravil, sedem v dingija in grem na 56 čeveljsko barko v kino. Platno je že v kokpitu in je veliko 2,2 x 1,10 metra. Mali projektor, dobri zvočniki za zvok in gledava film. Ja ni kaj, ljudje imajo ogromne barke, zato imajo prostor za marsikaj, kar jim olajša življenje in preživeta leta na barki. Po filmu se še malo pogovarjava, nato pa grem na barko in počasi bo potrebno štet delfine v sanjah.
| < Otok Malolo Lailai in Mana 2.del | Otok Viti Levu, Saweni Beach, 2. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
