Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Hercegnovi

13. septembra 2018 se poslovim od trdnjave, ki ščiti vhod v zaliv Hercegnovi, ob tem skrajšam glavno jadro na drugo krajšavo. Sonce je že zašlo, veter piha močneje kot pred sončnim zahodom, kar je dober znak – vetra bo dovolj, s tem se dvigujejo tudi valovi, ki seveda prihajajo z vseh strani, vendar me premetavanje ne moti kaj preveč, saj vem, da čim bolj se oddaljim od obale, bodo valovi samo še z ene strani in to bo nekje na sredi Jadrana.

Počutim se zelo veselo in v dnevnik sem zapisal komično opombo: dragi Walterček, sedaj je konec odlične hrane in pijače, konec burekov, konec čevapčičev in konec rakije. Na drugi strani Jadrana se vse to konča. Pogrešal bom vse to, še posebej burek, ki mi sicer že gleda iz ušes, vendar ga bom vseeno pogrešal, zato sem si pripravil posebno večerjo, tik preden sem izplul iz marine. Iz vrečke vzamem danes pečen burek, ki mi ga je spekla Ana iz pisarne v marini - posebej zame! Sedim v kokpitu in uživam v zadnjih grižljajih. Medtem se spomnim, da se nisem prijavil na kapitaniji in tudi črnogorske vinjete nisem kupil, in se seveda tudi odjavil nisem. Seveda, kako bi se sploh prijavil, če se nisem na Hrvaškem odjavil in zakaj bi sploh se, če noben patruljni čoln v Črni gori tisto leto ni deloval. Po potrebi si je kapitanija izposodila čoln iz marine od Neša, ki je bil praktično njihov prvi sosed, in vse skupaj je bilo po navadi videti tako, da so si prišli sposodit čoln k sosedu, podobno kot ko greš prosit, če si lahko sposodiš podaljšek za elektriko.

Napovedan je bil prijeten maestral, ki pa se je obrnil v burjo. Približno ob polnoči se veter še okrepi in spustim jadro na zadnjo krajšavo, genovo zavijem do polovice, v kokpitu pospravim vse vrvi, ki jih ne rabim in jih zataknem pod spry hod, saj na vsake toliko časa kakšen val butne v zadnji del boka barke in ga polovico posledično pade tudi v kokpit, tako da morje in veter na tej barki poskrbita, da nikoli nisi suh. Izmerim, koliko Nm potrebujem do »ceste« za velike ladje, ki vodi po sredi Jadrana vse do Splita, Reke, Kopra, Trsta in še v marsikatero italijansko mesto. S hitrostjo 6,4 kot plujem trenutno, bom tam približno ob 4. uri zjutraj in takrat bo treba biti vsaj malo pozoren. Ob 4.30 sem natanko na sredini ceste in levo od mene je večja ladja, ki pluje proti severu, zato obrnem barko in nastavim smer za njeno krmo, saj se niti nočem truditi prečkati njene poti pred njo in stalno premišljevati, ali bo ali ne bo. Tako sem nastavil smer za njo in v vsakem primeru vem, da mi bo uspelo brez težav, čeprav zaradi spremembe smeri spet dobivam valove v bok. Vse skupaj ne traja dolgo, nekaj minut, nato barko še enkrat obrnem in nastavim plovbo spet na stari kurz proti Otrantu. Sedim v kabini in se preoblečem v suha oblačila. Ne vem, kaj početi, zato si začnem zvijati cigarete za vnaprej, saj če pogledam na telefon, mi kaže 14. september in danes je moj rojstni dan in sem natanko tam, kjer sem si želel biti. Že tretje leto zapored sem za rojstni dan na barki sam in kot kaže sedaj predvsem zdolgočasen. Na vsake toliko časa pomolim glavo skozi viharno okno, da se prepričam, da okoli mene ni nobenih luči. Ura je 5.30 in malo se mi spi, še enkrat preverim situacijo skozi okno in se vržem na posteljo. Zaspim za eno uro s tremi budilkami vmes, samo toliko, da preverim situacijo zunaj barke. Ob 6.30 se dvignem iz postelje, pogledam, kje se nahajam na GPS, saj sicer sem 100-odstotno prepričan, da sem na Lady Ivani, saj se vse nagiba, maje in škripa.

Walter Teršek

GPS kaže 30 nm pred majhnim mestom San Foca, zato barko obrnem bolj proti obali in uživam vse do 11. ure, dokler se veter ne obrne in začne prinašati ogromne oblake, ki prihajajo s celine in so videti polni vode. Seveda – to bo darilo za moj rojstni dan in kot po navadi 15 minut, preden sem vplul v pristanišče, je dež ponehal in odpotoval z oblaki naprej nekomu drugemu izreč voščilo. Pravzaprav je prha na dežju prijala, saj sem bil od morja in od vetra popolnoma slan. Dež je namesto mene opral tudi barko, tako da po palubi ni nobene soli, zato je meni ne bo treba spirati s sladko vodo, kar tudi sicer nikoli nisem počel. Za to moraš res imeti dušo in srce, saj kot sam vem, ne bo dolgo trajalo, da bo barka kmalu spet slana. Z marinerom na hitro pokramljava, dogovoriva se, da pisarno obiščem naslednje jutro, saj je sedaj tik pred zaprtjem in zato mi je samo izročil ključ za wc in tuše, jaz pa njemu mojo plovno knjižico in problem je rešen. Povprašam ga še po imenu: Fabri, standardno ime za Italijana.

Odpravim se pod tuš zgolj iz radovednosti. Kmalu sem vse skupaj obžaloval, saj medtem ko se tuširam, ugasnejo vse luči v prostoru in skozi mojo glavo leti nešteto neprijetnih misli: tukaj sem sam na drugi strani Jadrana v državi polni ...... in prav strah me je stopiti iz tuš kabine, saj nikoli ne veš, kaj te čaka na drugi strani vrat, za povrhu je pa še popolna tema in karkoli bi mi sledilo, prav gotovo ne bi niti videl ... Stopim iz kabine, luči še vedno od nikoder (prekleti senzorji za gibanje), po kopalnici se premikam na slepo v popolni temi, vse dokler senzor ne prepozna mojega gibanja in se prižgejo luči, jaz pa ugotovim, da stojim na hodniku tik pred vhodom v ženske tuš kabine. Hm, kaj vse se bo še danes zgodilo, ura je šele pet popoldne.

Walter Teršek

Odpravim se v mesto, kjer se pridružim mlajši družbi v baru in skupaj igramo pikado, vse dokler ni ura že tako pozna, da je vse zaprto, razen moje barke, zato se odpravim v svojo posteljo. Ležim v postelji in se smejim sam sebi in vsem današnjim dogodkom. Medtem ko sem bil v tej vasici in v družbi z neznanci, se mi je ponudila tudi prostitutka (močnejše postave), češ da – ker imam rojstni dan, mi ponudi popust. Seveda sem obilni dami njeno ponudbo s širokim nasmehom odklonil.

Naslednje jutro se odpravim v pisarno in plačam marino. Za darilo dobim buteljko vina in račun s popustom in receptorjevo pripombo: »Ni veliko ljudi, ki prijadrajo sami, in mislim, da si ti v moji karieri najmlajši, zato ti podarjam to buteljko lokalnega vina in ti ponudim še eno noč v marini zastonj.« Ni mi bilo treba premišljevati in se mu prijazno zahvalim, vzamem steklenico vina in jo spravim v najbolj oddaljeno omarico v barki, saj danes steklenice nočem niti videti.

Naslednji dan zgodaj zjutraj že vlečem vrvi s pomola in se poslovim od Fabria: Ciao!

Plujem ob obali s krasnim maestralom naravnost v krmo, zato na genovo nataknem tangoon in odvijem jadro do polovice, tako da ne opleta levo in desno. Plovba je tiha in mirna, brez premetavanja, saj vala za mano ni skoraj nič. Plujem mimo Otranta, mimo pečin, mimo zadnjega svetilnika, ki loči Jadransko in Jonsko morje. Ta svetilnik je mejnik tudi za slovenske zavarovalnice – od tu dalje po črti, ki je potegnjena do otoka Krfa v Grčiji, ne velja več nobeno kritje. Moja barka ni zavarovana, saj je nobena zavarovalnica ni hotela zavarovati, češ da sem premlad in da imam premalo izkušenj. Vprašal sem jih: »Če bi bil star 40 let in ne bi imel nobenih izkušenj, bi me zavarovali?« Odgovor je bil: da! V življenju nisem na nič bolj pazil kot pa na svojo barko in na druge okoli. Zato tukaj sedaj igram karte all in.

Walter Teršek

Plujem v čudovitem vremenu, vse skupaj je kar malo kičasto in ko sem za rtom Otranto, premišljujem, kje bom vrgel sidro in prespal ali bi kar plul naprej. Pogledam karto: pred menoj je malo večje mesto Santa Maria de Leuca in če bom pohitel, bom tam pred sončnim zahodom. Veter je isti, samo jaz sem spremenil kurz, zato dobivam veter rahlo od strani in glavno jadro je že dvignjeno do vrha jambora. Barka pospeši na 7 včasih se dotaknem celo 7.5. Vsa jadra so napeta kot v pravljici, veter se zaganja v njih, petarci so napeti, zadnjo pripono sprostim, dobim ravno površino genove in glavnega jadra. Počutim se fantastično, stojim v kokpitu in vetra ni čutiti skoraj nič, saj grem z vetrom in medtem ko si stresam čokolino v plastično skodelico, me pri tem veter ne ovira skoraj nič .... Fantastično, še en obrat okoli zadnjega svetilnika in pred menoj se kot strela z jasnega pokaže čudovito mesto Santa Maria de Leuca. Gledam po sidrišču, kje bi bilo mesto zame, kontaktiram marino, tudi v marini je mesto. Hmmm. Medtem ko pospravljam jadra, se odločim, da bom vplul v pristanišče in se poskušal vezati na ribiče, kajti marine se mi ne plačuje. Želim pa si ogledati mesto, vendar kakšne posebne želje po napihovanju gumenjaka za konec večera tudi nimam. Vežem se na pomol, ki je prost, in raztovorim svoje kolo. Ta pomol se imenuje Pokopališče bark, saj tukaj marsikatera zaključi svojo pot. Barke so razdrte, druga ob drugo privezane na pomol, ljudje pobirajo iz njih, kar se pobrati še da: akumulatorje, okna, električno napeljavo itd. Nekaj bark kar leži na parkirišču kot kos plastike, jambori so na kupu v kotu parkirišča, krmila pa spet na drugi strani parkirišča. Odpravim se v mesto, kjer si privoščim tradicionalno pico in jo s solzami v očeh pojem, pri tem mislim na slastne čevapčiče in deželo, ki sem jo zapustil pred dnevi. Ko plačam pico, pa me solze namočijo vse do nogavic ...

Zgodaj zjutraj se že odvežem od pomola in izplujem iz marine. Plujem proti mestu Crotone z vsemi jadri vse do 12. ure, dokler vetra ne zmanjka, tako da prižgem mojega Volvota (vžigalnik) in plujem naprej. Ves dan se prerekam sam s seboj ali naj dvignem jadro ali ne. Na koncu vse skupaj opustim in se uležem na premec barke, kjer se glasnega motorja skoraj nič ne sliši. Prebiram knjigo o prehrani Požgani možgani, več knjige preberem, več hrane gre z mojega jedilnika, zato prekinem branje, saj če bo šlo tako naprej, bo moj jedilnik poln graha in špinače, brez ogljikovih hidratov itd.

Ob sončnem zahodu vplujem v pristanišče na zahodni strani mesta, kjer je Yacht club in se privežem v zadnjo marino, ki je najcenejša in kjer spet dobim popust, zato da plačam le 11 evrov na noč. Vržem vrv na pomol poleg velike Bavarie, na kateri jadra novozelandski par s petimi otroki, tako da je dogajanje na pomolu precej pestro. Otroci se prepirajo za rolko, ker imajo le eno, zato jim za dva dni posodim mojo. V zahvalo dobim tri manjša piva iz Grčije. V tem mestu sem bil že lani. Obiščem mesto in pregledam vremensko napoved. Vetra ne bo še nekaj časa, zato bom verjetno tu počakal še nekaj dni.

Walter Teršek

Vreme se noče izboljšati, tudi vetra ni in ga ne bo še nekaj časa, zato se z Novozelandci odločimo kljub temu odpluti. Tako 24. septembra zgodaj zjutraj že pred njimi zapustim marino.

Plujem mimo naftne ploščadi, kjer dobim kontrolo obalne policije, ki me dvakrat obkroži brez luči. Kaj bom znova dobil kontrolo zaradi migrantov kot lansko leto? Samo zapeljejo ob moj bok in me povprašajo, v katero smer grem. Odgovorim jim, da v Messino, povem ime barke in nato se odpeljejo naprej v temo. Verjetno sem malo prezgodaj izplul iz marine, zato sem jim bil sumljiv in so se odločili na hitro preveriti barko. Hhm dobro! Nadaljujem pot brez vetra. Sonce je vzšlo in že sem mimo svetilnika Capo de Rizzuto. Vetra še vedno od nikoder, čeprav je bil napovedan. Prehitijo me Novozelandci z Bavario, saj imajo dvakrat več cilindrov v motorju kot jaz, vendar se ne obremenjujem. Plujem ves dan, sedim v kabini in opazujem, kako zunaj dežuje in kot kaže bo tako ostalo. Sonce je zašlo, jaz pa sem 40 nm pred Mesinskim kanalom. Vso noč grmi in dežuje, vetra pa od nikoder. Noč sem prebedel, skozi viharno okno sem gledal na vse strani in vrat me že pošteno boli od vsega tega obračanja glave. Resno premišljujem o montaži kakšnega periskopa ... Proti jutru je oblake razpihal veter. Napovedan naj bi bil iz JZ, tako da bi mi pomagal pri plovbi skozi kanal, vendar je pihal ravno nasprotno, tako da me je samo zaustavljal. Na srečo ga ni preveč in tudi morski tok me nese proti Messini. Toliko smeti v morju kot v tem kanalu, še nikoli nisem videl: stoli, mize, plastika, cela drevesa ... Izogibanje vsemu temu je nemogoče, potrebna je ogromna sreča, ki me je spremljala, da Lady Ivana ni udarila v niti eno smet, vsaj ne da bi vedel. Avtopilota nastavim v kurzu proti Messini. Na moji ruti ni nobene druge ladje, na moji levi pa švigajo velike ladje gor in dol. Pripravim si topel obrok, medtem ko motor ropota, v kabini jaz zajtrkujem slastni prebranec iz konzerve. Ogledujem si okolico in na vsake toliko časa padem v dremež. Prebudim se in kar naenkrat sem na koncu Messine, čez vse tri stopnice, kjer se morje zaradi morskih tokov in ogromne spremembe globine čudno vrtinči in sredi ničesar valovi. Iz deževne in grmeče noči se naredi prekrasen dan. Vetra je ravno prav, zato dvignem in odprem genaker. Barka drsi proti mestu Milazzo, kjer bom vrgel sidro. Plujem v odličnem vremenu in popolnoma ravnem morju skoraj brez valov. Medtem mi barko sunek vetra dvakrat položi tako, da v notranjosti barke popolnoma vse zmeče iz omaric, tudi knjige so poletele sem ter tja. Končno sem pred mestom, sedaj je na vrsti sidranje in takoj za tem spanje, saj imam obraz popolnoma zabuhel od neprespane noči. Sidro vržem zraven švicarske barke Artemist, kar sem v naslednjem mesecu neizmerno obžaloval.

 

< Začetek plovbe   Milazzo–Cagliari >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek