 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Marina La Palma, 197. dan
Dan potem. Zabava je trajala pozno v noč in v zgodnje jutro. Pred spanjem sem šel še na en sprehod in ugotovil, da se je zabava nekoliko spremenila. Kubanske in španske ritme so na večini lokacij zamenjali tehno ritmi. Veliko mladine je bilo vidno utrujene od alkohola. Ceste so bile polne smeti, predvsem embalaže. Smukca je toliko, da bi ga lahko pobiral z žlico s cest. A kakšnih hujših ekscesov nisem opazil. Nisem videl, da bi kdo koga nadlegoval, ali da bi v pijanosti preveč težil vsem naokrog. Po manj svetlih ulicah so se zbirali parčki, ambulantni avtomobili so odvažali najbolj 'utrujene'. Ponoči so še nekajkrat odprli zapornice, da je v marino prišlo še nekaj bark.
Zjutraj sva šla na sprehod. Velike gasilske cisterne in smetarski avtomobili so poskušali sprati smukec z ulic, a jim seveda ni uspelo očistiti vsega. Sicer pa je bilo v mestu mirno in počasno. Večina stvari je zaprtih. Pač, tipičen dan potem.
Marina se je danes dodobra izpraznila, na trajekte pa so čakale množice ljudi in avtomobilov. Včeraj sem pozabil prilepiti slike barke, ki jo je na oranžno pobarval peščeni vihar, ki mu tu rečejo 'calima'. Danes ni bilo novega peska, je pa bilo nekaj smukca, čeprav je marina kar oddaljena od dogajanja, a veter je smukec nosil daleč naokrog.
In še eno napako moram popraviti: mesto nima 20, ampak le 14 tisoč ljudi in na karneval ne pride 40 tisoč ljudi, ampak jih je bilo že pred leti 85 tisoč in jih je vsako leto več.
Kakorkoli, karnevala je konec in življenje teče dalje. Danes sva rezervirala avto in jutri greva raziskovat otok. Baje so tu ceste še bolj vijugaste in se vzpenjajo na višino nad 2 tisoč metrov. Ko mi Google Maps za dobrih 40 km po glavni cesti naračuna skoraj uro in pol časa, vem, da bodo ovinki. Pa sem izbral avto in ne kolo.
La Palma: Marina La Palma, 198. dan
Ker so bili avti v pristanišču nesramno dragi, sva spet uporabila trik z naročilom avta pri istem podjetju na poslovalnici na letališču z opcijo brezplačne dostave v hotel. Namesto hotela pa sva navedla njihovo poslovalnico v pristanišču. In sva prihranila 30 evrov. Rezervirala sva trivratno Corso (najcenejši avto), dobila pa (za isti denar) veliko Opel Zafiro z avtomatskim menjalnikom in sedmimi sedeži.
Namesto da bi bil vesel kot radio, se mi je skoraj zdelo brez zveze.
Avto je prevelik samo za naju in po serpentinah se obnaša kot avtobus. Težje parkiraš, težje se srečuješ na ozkih gorskih cestah in skoraj dvakrat toliko bencina pokuri. So pa prednosti: ker je visok iz avta več vidiš, na parkirišču ga takoj najdeš, z avtomatikom se manj zmatraš in boljše je opremljen od poceni malčka.
In serpentin je bilo danes v izobilju. Cesta se namreč od morja hitro vzpne na več kot 2400 m nadmorske višine.
Mogoče sem od La Palme pričakoval preveč, a danes me ni posebej navdušila.
Potem ko sva obiskala že vse Kanarske otoke, razen El Hiera, sem verjetno prenasičen z vtisi. Mogoče je krivo tudi to, da vidljivost ni bila najboljša, cel otok pa je bil še malo prekrit s saharskim peskom in so barve verjetno zaradi tega bolj ubite. Na prvi pogled mi je otok videti geološko nekaj starejši. Lava je že dodobra preperela in velik del otoka prekriva debela plast prsti.
Očarala pa me je velikanska kaldera (notranjost vulkanskega kraterja), ki zavzema kar dober del otoka. Z višine okrog 2500 m se spuščajo skoraj navpične stene v dolino, kjer se razteza velika ravnica, ki je na višini kakih 1000 m nad morjem in je na tri četrt kroga obdana z visokimi gorami.
Na splošno se zdi, da je treba z 0 na 1000 m višine vedno, ko greš iz enega mesta v drugo mesto na otoku. Izjeme so mesteca, ki so zelo blizu skupaj, tam je treba mogoče le na 500 m. Vsaka pot je podobna, kot bi šel iz Kranjske Gore v Bovec.
Na primer: otok ime dve marini. Med njima je 18 km zračne linije, po cesti pa je pot dolga 40 km. Edini raven kos ceste pa je tunel. Ker pelje nova cesta skozi dolg tunel, se vzpneš le na dobrih 1000 m, po stari cesti pa bi moral na 1500 m in bi bila pot še precej daljša.
Zelo zanimivi so bili zvezdni observatoriji raztroseni okrog najvišjega vrha otoka. Baje je tu (kar se Evrope tiče) zrak najbolj čist in najmanj onesnažen s svetlobo, kar omogoča odlične razmere za opazovanje zvezd. Verjetno ne te dni, ko je v zraku še nekaj saharskega peska pomešanega s smukcem z žurke.
Sprehod v okolici najvišjega vrha je zelo lep, poti so speljane lepo in so dobre, morda niso za tiste s preveč vrtoglavice, a midva sva uživala.
Ogledala sva si še marino na drugi strani otoka. Tako je, kot pišejo. Je lepa, a sredi ničesar. Nad njo je lepo mestece, a je skoraj predaleč za peš. Je pa zelo mirna – nimajo ne hrupa ne swela. Tule pri nas je namreč guncanje brez doplačila.
La Palma: Marina La Palma, 199. dan
Drugi dan potepanja po otoku. Tokrat ne greva čisto na vrh, ampak se zapeljeva čez otok po sredini, potem pa okrog hribov po severni strani otoka.
V začetku slučajno naletiva na točko, ki sva jo včeraj zgrešila, saj nisva vedela, da je v eno stran cesta speljana skozi predor na višini pribl. 1000 m, v drugo stran pa se vzpne še ene deset serpentin višje in gre skozi stari tunel, ki je bil nekoč dvosmeren.
Razgled je bil vrhunski, fotke pa niso uspele, saj svetloba tam ni bila najboljša in človek s fotke sploh ne dobi tiste prave 3D-predstave. Potem si želiva ogledati kaldero.
Najino idejo, da si ogromno Caldero De Taburiente ogledava z znamenite razgledne točke Mirador De La Cumbrecita je žal preprečila mitnica. Pa sploh nočejo denarja. Zgoraj je prostora za 20 avtov in toliko jih je lahko hkrati gor. In če hočeš gor, moraš prej narediti rezervacijo preko neta. Na mitnici se ne da. Lahko pa greš naprej peš (5 km v vsako smer). To bi nama vzelo preveč časa in bi morala izpustiti preveč preostalega. Takoj greva na net, a žal je za danes že vse zasedeno. Je pa jutri eno prosto mesto med 13.00 in 13.30. Pa rezervirava. Tako ali tako imava jutri še avto.
Na tak sistem sva v Španiji naletela že večkrat. Kjer je gneča, uvedejo pravila. Ogled je še vedno brezplačen, a omejen. Hrvati bi zadevo reševali raje z visoko vstopnino, a bi spuščali gor neomejeno množico ljudi. Pot naju vodi skozi lepe gozdove in uživava vsako minuto in kmalu sva na zahodni strani v mestecu Tazarcote. Simpatično.
Napotiva se proti severu otoka. Sva v deželi vinske trte in na neki razgledni točki vidiva tablo, ki opisuje 'vinsko cesto', ki se vije med vinogradi, a zanjo je treba imeti primeren avto. Midva pa z 'avtobusom' Zafiro. Konzultirava še Google maps, ki se mu cesta zdi smiselna. Takoj na začetku je grozilna tabla z napisom 'gorska cesta', a midva sva še kar na asfaltu.
Malo ožja je že bila, ampak poseben avto? Ne ga lomit! Cela cesta je bila asfaltirana in nakloni so bili čisto običajni. Je bilo pa nenormalno lepo. Srečala sva en (1) avto na celi poti. Sicer pa sva se vozila med vinogradi, mandljevimi nasadi in po nedotaknjenem gozdu. Najlepša pot na otoku za moj okus.
Če pelje cesta okrog najvišjih hribov, še ne pomeni, da je manj strma ali manj vijugasta. V glavnem se voziš na nadmorski višini med 500 in dobrih 1000 m in premaguješ eno sotesko za drugo. Ko se voziš po eni strani soteske, vidiš prav blizu cesto na drugi strani, kjer se boš peljal dosti kasneje. Večina krajev ob morju pa ima do tam speljano le slepo cesto in se moraš vrniti na planoto, da greš v sosednji kraj. Ogledala sva si še starodavne izklesane vzorce na skalah, ki so jih naredili prvotni prebivalci otoka pred prihodom Evropejcev. Prvi val priseljencev je bil nekaj sto let pred našim štetjem iz Afrike in nekaj stoletij kasneje še en val iz Afrike. Španci so prišli v petnajstem stoletju. Skoraj celo stoletje so potrebovali, da so naredili to, kar povsod. Prvotne prebivalce so pobili ali prodali v suženjstvo.
Baje ni znano, kaj natanko pomenijo v bazalne skale vklesani simboli. Meni je povsem jasno: koncentrični krogi pomenijo: tule je voda (ko daš prst v vodo, se naredijo koncentrični krogi). Tam, kjer pa so zraven še neke vijuge, pa to pomeni. da je tam tekoča voda. Vse najdbe, ki sva jih danes videla, so namreč blizu vodnih izvirov. Mogoče bi pa moral postati arheolog.
Za nama je še en krasen in poln dan potepanja po otoku, več pa naj povedo slike.
La Palma: Marina La Palma, 200. dan
Tretji in zadnji dan, ko imava avto. Tokrat je na vrsti ogled kaldere z drugega konca in nato na jug otoka. Pri vhodu v nacionalni park nama je uspelo včerajšnjo polurno rezervacijo parkirišča podaljšati na celo uro. Tako sva si lahko vsaj privoščila celourni sprehod do lepe razgledne točke.
Kaldera je name naredila velik vtis. Na sliki se ne vidi pravih razsežnosti te kotline, a ko stojiš na prepadnih robovih in gledaš na drugo stran, občutiš vso veličino tega naravnega pojava. Ves čas sem si predstavljal, kako so tu živeli prvotni prebivalci otoka, preden so jih premagali Španci s pomočjo prevare.
Teren je precej nestabilen in se ves čas kruši v dolino. Zanimivo je videti borovce, ki imajo korenine že kak meter ali več v zraku in so videti, kot bi stali na konicah prstov.
Urica je minila, kot bi trenil in bil je čas, da greva na mlade vulkane na jug otoka.
In eden je res mlad. Velik izbruh se je tu zgodil za časa mojega življenja. Če bi kot majhen otrok bil na La Palmi, bi jo videl precej manj, saj je vulkan na jugu povečal otok. Tega sva si ogledala le od daleč iz ptičje perspektive, saj nisva imela dovolj časa in energije, da bi šla še tja. Sva si pa ogledala enega malenkost starejšega (300 let), kar je v geologiji tudi povsem malo.
Tu pobirajo celo vstopnino (5 evrov), a imajo lepo multimedijsko predstavitev. Ker je najmlajši vulkan, so nam lahko kazali filme pravega izbruha. Zdaj, v času Youtuba se nam zdi normalno, da je vsak dogodek zabeležen na videu. A večina zgodovine se je zgodila pred iznajdbo filma.
Po vseh neštetih vulkanih na Lanzaroteju sem bil skoraj presenečen, da so me tile spet tako prevzeli in navdušili. Nekaj magičnega je v stopljenih in v trenutku časa zamrznjenih kamnih. Tako majhen se počuti človek ob tem.
S tega vulkana se lepo vidi najmlajši vulkan (star manj kot 50 let) in to, kje je povečal otok. Prav neverjetno pa je, da so soline in stari svetilnik na južnem rtu preživeli izbruh. Lava se je malo pred njima razcepila in ju obšla. Stojita le nekaj metrov od nove lave. Seveda je tudi sol iz teh solin 'najboljša na svetu', tako kot piranska, in skoraj katerakoli, kjer sva obiskala soline. Vsak solinar najde razlog, zakaj je ravno njegova sol boljša od vseh drugih. Seveda sva kupila pol kilce, sicer ne bi bila prava turista.
Dan je bil odličen. Vse nama je šlo kot po maslu. Do sedaj.
Za konec sva si zamislila večerjo v gostilnici v bližini, ki ima dobre ocene in simpatičen jedilnik in nato izlet nekam, kjer bi gledala zvezde. Restavracijo najdeva brez težav, težava je v tem, da so zaprti. In to do prvega julija. To pa so počitnice. Očitno jim gre dobro, če lahko zaprejo za pol leta.
Vijugava po glavni cesti nazaj proti marini in googla vprašava za gostilne v bližini. Najde jih pribl. dvajset na zahodni strani otoka, pri nas na vzhodni pa eno samo. In še to s slabimi ocenami.
Res se voziva po čisti divjini. Nisem si mislil, da je ta del otoka tako nenaseljen. Saj smo le nekaj km južno od glavnega mesta in letališča. Takrat zagledava ob cesti gostilno, ki je videti celo odprta.
Na daleč ni videti kaj prida, od blizu tudi ne. Pa naju prevzame pustolovski duh in greva poskusit srečo. Dva gosta za šankom, jedilnica prazna. Natakar na telefonu. čez pet minut je natakar še vedno na telefonu. Na hitro pokuka v jedilnico (ne neha govorit niti za sekundo) in s prstom pokaže na telefon, češ: Vidita, telefoniram, ko končam, pridem morda do vaju.
Na mizah je polivinil, da se ne bi slučajno umazal kak prt, stoli so različni, nekateri leseni, drugi plastični, mize pa, kot bi jih kak amater delal za šolsko učilnico.
GSM-signala tu ni. Smo preveč na koncu sveta.
No, na koncu niti ni bilo tako slabo. Ribo je sicer malo ubil s tem, da jo je preveč zapekel in v solati je bilo za moj okus občutno preveč čebule, ampak vino je bilo pa dobro. Celoten vtis je v stilu: Na večerjo se sem ne bi ravno vozil, a če bi se slučajno znašel tu in bi bil lačen, bi si pa upal kaj pojesti.
S tem pa najinih zapletov še ni konec. Ker hočeva gledat zvezde, hočeva nekam višje, kjer se dobro vidi. Odločiva se za razgledno točko, kjer sva že bila podnevi – pri starem tunelu na sredini otoka (tunel de la Cumbre), ki leži na 1000 m višine.
Tam je situacija taka: dvosmerna cesta se vzpenja dokaj visoko, potem pa se razcepi v dve enosmerni cesti. Če potuješ na zahod, se vzpenjaš precej višje in greš skozi stari tunel, če potuješ na vzhod, pa že zapelješ že precej nižje v novi tunel.
In razgledna točka je blizu starega tunela. Vendar jo uspeva zgrešiti. Ker je cesta enosmerna ni nobene možnosti, da bi obrnil in šel malo nazaj. Edina opcija bi bila, da se dvigneva do starega tunela, greva na drugo stran gore, se spustiva do novega tunela, se zapeljeva na drugo stran gore in se potem spet vzpneva proti staremu tunelu, kjer bi gledala zvezde. Ne iz tunela, ampak z razgledne točke pred njim. Potem bi pa morala spet skozi oba tunela, da bi se lahko vrnila.
Ugotoviva, da je to preveč cirkusa za nekaj zvezd, posebej zato, ker je na nebu še nekaj meseca, ki precej pokvari pogled na zvezde. Bova raje gledala zvezde z barke na pasažah. Tam ni nič svetlobnega onesnaženja. In čeprav nisi na 1000 m višine, se zvezde odlično vidijo.
Utrujena se vrneva na barko, ravno ko je nad mestom ognjemet. Krasen dan je za nama.
| < Gomera - La Palma | La Palma–Lanzarote > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
