 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 225. dan
Dan je enak dnevu. Dosti visim na netu. Dela počasi, a v glavnem dela. Da pretegnem noge, se odpravim v trgovino in ko grem čez mostiček (v zatoku marine je namreč mostiček, ki za nekaj sto metrov skrajša pot proti mestu), spet gledam njegovo ograjo in štejem in računam: ograja je visoka približno en meter, med dvema stebričkoma ograje je navpično na gost cik cak napeljana jeklena pletena žica. Spodaj in zgoraj gre žica skozi oko na vijaku. Na začetku in na koncu vsakega segmenta je napenjalec. Segmentov je 70, na obeh straneh torej 140. Na segmentu je 35 cikcakov. Se pravi: nerjavna žična vrv: 35 X 140 X 1 m = 4.900 m. Noro, skoraj 5 km žične vrvi je v ograji tega mostička. Napenjalci: 2 X 140 = 280 napenjalcev. Nerjavna očesa s privarjenim vijakom: 35 X 140 = 4.900 kosov, pa 4.900 matic + 9.800 podložk. Vse to je narejeno iz nerjavnega jekla (tip 316).
V čendlerijah tako oko stane nekaj evrov za kos, jeklena vrv čez 2 evra na m, napenjalci okrog 10 evrov za kos ... Skratka, takle mostiček ima samo v ograji nekaj deset tisoč evrov materiala.
Očitno imam res preveč časa, če tole štejem in računam.
V trgovini pa je bil danes šok: vse imajo, čisto vse, razen čokolade. Oddelek čokolade je bil prazen, kot bi spustili tja razred otrok in jim rekli, da lahko obdržijo vse, kar lahko nesejo.
Edino črna čokolada z mentolom je še bila na zalogi. Pa še te ni bilo prav veliko. Upam, da to ne nakazuje trenda pretrgane nabavne verige. Bomo videli čez nekaj dni, ko spet obiščem trgovino.
Za vsak primer sem vzel še en liter ruma in šestorček mleka. Brez dvojne jutranje kavice z mlekom in občasnega rumčka pred spanjem življenje na barki ni čisto ta pravo. Ker mi je zadnjič enkrat le uspelo prinesti peteršilj, je Lili danes naredila osso buco. In osso buco je veliiiiko boljši, če je zraven dobra gremulata. Gremulato se naredi takole: nasekljaš česen, peteršilj in naribaš limonino lupinico. In zmešaš. Na suho. To potreseš po mesu in polenti in je vrhunsko. Seveda gremulata nujno potrebuje svež peteršilj, svež česen in bio limono (užitno lupino).
Aroma limone in peteršilja povsem odvzame moč česnu in vse skupaj zame spremeni osso buco v vrhunsko jed. Ni slike. Je bilo preveč dobro, jaz pa lačen. Kdo bi takrat mislil na slikanje. Novozelandska jadrnica 'Horizon' je še vedno v karanteni na praznem pomolu za policijskim trakom. Danes sem jih videl, ko so sedeli v kokpitu. Danes sem bil izjemno len in nisem nič delal na vodotesnih pregradah v prednji kabini. Mogoče jutri.
Ostanite doma, umivajte si roke in ostanite zdravi. Se beremo jutri.
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 226. dan
Danes je nekaj manj pihalo, a kake prijetne vročine ni bilo. Ko sva zjutraj pila kavo in je sijalo sonce, sem si rekel, da se grem kasneje malo sončit na 'plažo'. Se pravi na zadnjo platformo na barki. Pa se je vreme odločilo drugače in skrilo sonce za oblake.
Sva pa vsaj naredila nekaj stvari. Lilika je oprala eno žehto, jaz pa sem naredil vodotesne pregrade okrog merilca hitrosti barke. Ko sem končal, sem merilec zamenjal s slepim čepom.
A ni šlo vse po načrtih. Ko odviješ merilec in ga potegneš iz skoznika, imaš seveda v barki 3 cm veliko luknjo, skozi katero brizga gejzir morja. Da voda ne bi brizgala v barko preveč živahno, je v skozniku gumijasta zaklopka, ki se dvigne in v dobršni meri upočasni vdiranje vode, medtem ko mrzlično nameščaš slepi čep.
To sem delal že velikokrat, a vsakič, ko odprem barko, mi poskoči adrenalin. Če takrat kaj zafrkneš, gre barka na dno. In gledat, kako morje vdira v barko, meni dvigne utrip, čeprav gre za nadzorovan in pričakovan vdor vode. No, tokrat pa se gumijasta zaklopka ni dvignila in ni zaprla luknje. Je očitno že bolj stara in vsa trda in je raje ostala stisnjena ob steno skoznika.
Gejzir je bil zato precej večji, kot sem ga vajen. In, ker je po navadi vode manj, sem odstranil le nekaj deščic okrog luknje.
Dobro mi je zalilo še deščice povsod naokrog, ki jih nisem odstranil. In ko se morje zliva po lesu, se razlije daleč naokrog, med fuge, pod deščice ... Skratka vse mokro in vse slano. In če kaj sovražim, je to slana voda v barki. Sol veže vlago, vlaga povzroča plesen in plesen je naš sovražnik. Vse sem razdrl in znosil ven vse orodje in ves les … Potem sem obrisal in opral tiste deščice, ki so bile slane in jih dal sušit.
Za celo popoldne dela sem si nakopal, ker sem hotel privarčevati 5 min in nisem odstranil še nekaj deščic več okrog skoznika. Cela ideja vodotesnih pregrad pa je v tem, da prepreči razlitje vode predaleč stran. Ko menjaš brzinomer s slepim čepom (ali obratno), v vsakem primeru priteče v barko nekaj litrov vode. Do zdaj se je ta voda razlila po dnu barke po širokem območju in jo je bilo težko vso obrisati. Sedaj pa se bo razlivala le na omejenem in ograjenem predelu ob luknji, od koder jo z lahkoto izčrpam in pobrišem. Razen danes, ko sem zaradi nerodnosti zmočil vse živo. Več pa na slikah.
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 227. dan
Še en dan na jadrnici brez jadranja. Da raztegnem noge, sem šel v trgovino in vmes slikal par stvari. Novozelandska jadrnica je še v karanteni na delu pomola, ki so ga spraznili. Baje je na Kanarskih otokih še kar nekaj bark na sidriščih in po informacijah, ki jih imam (nekaj iz prve roke, nekaj posredno) imajo več ali manj problemov. V glavnem imajo težave z nabavo vode, nafte in hrane, predvsem pa plina. Nekatere preganjajo in če dvignejo sidro in se prestavijo, je nevarnost, da nikjer več ne smejo pristati.
Kanarski otoki niso najboljši za sidranje, saj je malo solidnih sidrišč in večina je izpostavljena oceanskemu valu, če se veter obrne. Američani so baje eno barko, ki je priplula čez ocean, poslali kar nazaj. Zdajle so neugodni časi za kruzerje, saj marsikje uradniki ne vedo, da mala jadrnica ne more kar obrniti in odpluti v domači pristan. In kaj sploh je domači pristan? Je to država registracije barke, državljanstvo lastnika, skiperja, posadke ...
Panamski prekop zaprt za jadralce, na netu pa berem in gledam zgodbe jadralcev, ki so obtičali kje na pol poti med domom in barko in ne morejo do barke, ki je njihov dom in na kateri imajo vse svoje stvari, ali pa takih, ki jih ne spustijo na kopno.
Midva imava še srečo. Sva v lepi marini, ki je varna za vsako vreme, sva v urejeni državi znotraj EU. Telefon in podatki po euro tarifi, še WiFi za silo dela, imava vodo, elektriko, lahko se sprehodim do trgovine in finančno stanje nama omogoča, da bivanje v marini podaljšava, če bo treba. Verjetno bo treba.
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 228. dan
Danes smo prestavili uro. In to je novica dneva, saj kaj dosti drugega se tako ali tako ni zgodilo.
V marini živi ena mala muca. Čisto majhna je še, a ima precej velike seske – kot bi imela mladiče. Že zadnjič sva ji dala mačje kekse in vodo in voda pridno izginja.
Liter vode nastavim in v enem dnevu je izgine več kot polovica. Ali je zelo žejna, ali ima pomagače. Danes, ko sem šel na WC, se mi je tako prilizovala in se drgnila ob moje noge, da sem si rekel, da je treba dat še kaj za jesti. Voda je bila čisto prazna.
Ker mačjih keksov nimava več (so že na seznamu za trgovino), sva ji dala pol konzerve sardin z malo kruha in nekaj dodatnega olja. Če ima res mladiče, rabi energijo, sicer jo bodo mladiči izsesali.
Spravila se je na sardine, kot da je to nekaj najboljšega, kar je kdaj jedla. Ni zmogla pojesti čisto vsega, a ji ni dosti manjkalo. Potem je pila in potem je izginila. Mogoče ima res mladiče. Pa je še sama v bistvu mladič.
Danes sem dobro očistil in namazal vse orodje, preden sem jih zložil v skladišče v prednji kabini. Notri sem vrgel še nekaj vrečk silike, ki vleče vlago nase. Na barki morajo biti ključi, klešče in druge kovinske stvari namazani, sicer zelo hitro zarjavijo od vlage in soli v zraku. Danes sem v ta namen uporabil WD 40. Cela barka je še dolgo smrdela po WD40, moje roke pa tudi, čeprav sem si jih tako dolgo umival, da na njih niti slučajno ne bi preživel niti en koronček. Večkrat sem si jih umil z različnimi mili, vročo vodo in s krtačko. Ta vonj je res trdovraten in nič ne paše k hrani.
Aja, danes sva jedla bujto repo. To Lili res zna odlično narediti. Porabila sva zadnji zavitek kisle repe, ki sva jo imela še iz Slovenije. 'Bujta' pride od prekmurske besede 'bujti', kar pomeni 'ubiti'. Tradicionalno so namreč 'ubito' repo delali na dan kolin. Ko so s kosti odstranili meso, so te kosti malo popekli in potem kuhali, potem pride zraven repa in prosena kaša. Kuhane kosti so potem do konca obrali. Kosti pa so dale dober okus repi in kaši.
To je tudi najin način uporabe hrane. Nič ne gre v izgubo. Če je že pujsek ali riba, ali karkoli, moral dati življenje, da mi lahko dobro jemo, se spodobi, da porabimo prav vse dele. Na splošno midva hrane ne mečeva stran. Kar se ne poje takoj, se porabi kasneje. Če je kruh star, ga popečeva. Tako delava že od nekdaj.
Sem pa slišal en aktualen vic: 'Minister za zdravje priporoča nošenje zaščitnih mask tudi doma. Predvsem v kuhinji in še posebej v bližini hladilnika.'
Res se zadnje čase manj gibljemo in več kuhamo. Baje se je v Španiji od uvedbe ukrepov povečala prodaja piva za 68 %. Seveda, ko smo pa vsi doma in ne v gostilni.
| < Arrecife – Marina Lanzarote 4. del | Marina Lanzarote 6. del > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
