Sprememba načrta. Plan B. Jadralska žilica mi ne da miru. Vreme se je izboljšalo in veter se je umiril. Odločil sem se, da jo mahneva vsaj do Singapurja, saj imava časa samo do 6. aprila, ko mora Almuth spet nastopiti službo v Nemčiji.
Najprej napolnim rezervoarje z gorivom in dodam 85 litrov rezerve v kanistre. Potem se je treba odjaviti iz Indonezije, kar traja skoraj ves dan. Najprej imigracija, potem pa carina, karantena in na koncu luška kapitanija. Ko pridobim vse pečate, dodam še pečat Spalax 2 in vse je na red za odhod.
Destinacija? Singapur.
Ničkolikokrat so mi indonezijski uradniki zabičali, da se po odjavi ne smem ustavljati nikjer v Indoneziji, ampak moram pluti naravnost do Singapurja. No, jaz sem imel drugačne načrte. Do Singapurja se bova ustavila večkrat, da se spočijeva in napolniva rezervoarje z gorivom, saj bova zaradi neugodnega vetra večinoma motorirala.
Najin prvi cilj je letoviško mesto Lovina na severu Balija. Zgodaj zjutraj se poslovila od umazanega zaliva Serangan in odmotorirava ob vzhodni obali Balija proti Lovini. Za vsak primer razpneva obe jadri, da ujameva vsaj za prgišče nasprotnega vetra.
Ko sva se približevala cilju, sva na obali opazila barvite zastave in sončnike ter gruče ljudi v belih oblačilih. Nekaj se dogaja, sem si rekel. Kasneje sem izvedel, da je šlo za obrede pred hindujskim novim letom.
Letoviško mestece Lovina je daleč od turističnega vrveža na jugu otoka. Posledice pandemije so vidne povsod: zaprte restavracije, propadajoči hoteli, zapuščene trgovine. Vendar je ostalo odprtih še vedno dovolj gostinskih objektov. Najbolj je name naredil vtis hotel Sunari Lovina Beach Resort. Na vhodu hotelskega kompleksa ti samo pomahajo in že si v spokojnem miru tropskega rastlinja v ogromnem parku, za katerim se skriva recepcija hotela. Recepcija je ogromna lesena stavba z visokim stropom iz bambusa, okrašena pa je s tradicionalnimi in zgodovinskimi motivi tega dela otoka. Na recepciji se ti samo nasmihajo in ti dovolijo, da si po mili volji ogleduješ hotelski kompleks. Za recepcijo ležijo bungalovi v manikiranem tropskem zelenju. Najbolj pa naju je presenetila cena nočitve: 27 evrov.
Naslednje jutro sva navsezgodaj odšla na obalo, da bi doživela hindujski obred darovanja. Začelo se je s procesijo praznično oblečenih domačinov in celo najmlajši so ponosno nosili tradicionalne kostume s čepico. Zastave in zlatorumeni sončniki so krasili obalo, muzikanti pa so neutrudno nabijali na cimbale, bobne in vibrafone. Domačini so prinesli košare s hrano, ki so jih svečeniki blagoslovili, po obredu pa je seveda sledila pojedina.
| < OGO OGO | Jepara > |
| Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih | |
 |
 |
| As Long As the Wind Blows
Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). |
Dokler se puter ne stopi
V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. |
| Marjan Golobič | |
 |
Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super, a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul c Karibov in se podal na Tihi ocean. |
Besedilo in fotografije: Marjan Golobič
