 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 8. dan
Čeprav sem šel dokaj pozno spati, okoli polnoči, sem bil že ob štirih zjutraj buden kot ris. Morda sem se sinoči prenajedel in seveda so čevapčiči ter precejšen kos »lepinje« bili pretežki za moj želodec. Zato sem do sedmih zjutraj pretežno bral in užival ob sveže kuhani kavi. Sledil je zajtrk, kateri je bil lahek ter bolj nežen. Najbolj so bile trde in težke vsakodnevne tablete, katere pač moram pojesti, da lahko normalno funkcioniram.
Ko odnesem smeti vidim, da mi je spet po malem spustil dingi, katerega se lotim še enkrat preden bo zunaj res vroče. Danes je napovedano 29 stopinj in na soncu jih bo vsaj 31°C. Spet z zrakom napolnim obe tubi, nato pa z gobico, ki je polna likvija iščem kje mi še spušča. In najdem, zadaj na špicu tube. Spet na tovarniškem stiku. Vse dobro zbrusim, namažem s plastic cementom, nato pa ko se vse posuši, zalepim s flikami. Le te še povijem s »power tape«, tokrat s preizkušenim in zame še edinim trakom, ki bi ga kdaj koli uporabil na barki – »Gorillo«. Vsi drugi traki so neobstojni ali slabo lepljivi ter vsekakor pretanki. Ta pa je druga pesem in če kdor koli potrebuje na barki ali doma Power tape, kupite samo Gorilla tape. Ne mečite denarja proč po nepotrebnem. Sicer je ta precej dražji od drugih, a vsekakor je cena primerna kvaliteti. No, dingi je zalepljen in čez čas je spet napihnjen. Zdaj pa samo čakam, kdaj bo še kje spustil in bo spet lepilna veselica.
Sonce je že kar visoko na nebu in zdaj se lotim menjave luči v krmnih kabinah, saj so se zlomila vsa stikala. No ja, tudi inox ni več tisto kar je bil. Zato zamenjam luči s plastičnim pokrovom, stikalom in LCD trakom. Hvala Tomaž V., dobro si mi pripravil trake in žičke. Ko vse končam, se mi kar nasmeji. V kabini je svetlo kot po dnevi. Ko pade noč, bom samo prižigal in ugašal luči, ker se mi zdi vse tako »fancy«. Pospravim orodje, pometem po tleh, pobrisal pa bom vse v soboto, ko bo dan za notranje čiščenje barke.
Pravkar me je po telefonu poklical kolega Bill in sva klepetala dobrih 20 minut. Ja ni kaj, veliko mi je imel za povedati, kajti njemu se zdaj na celini precej dogaja. Možakar je za letošnje leto zaključil z jadranjem in se predal bolj pomembnim in vsekakor lepšim spremembam, ženskam.
Popoldne pregledam vodo v 5 litrskih plastenkah, katere imam spravljene v premcu pod posteljo. Vedno jo imam nekje 100 do 150 litrov v rezervi, kajti nikoli ne vem, kaj lahko odpove, kaj se lahko pokvari, brez vode pa ne morem biti. Čisto poklapan sem ugotovil, da mi je na 12-tih plastenkah počil pokrov oz. zamašek in tako je prišel zrak v plastenko, kar pomeni, da sem polovico zaloge zlil v morje, plastenke pa zaradi neuporabnih zamaškov odvrgel v smeti.
Ko pride večer na Fidži, se sprehodim po kopnem in prav prijetno je, ker ni več tako vroče. Grem do bara, kajti danes je četrtek in »beer happy hour«. A ko pridem tja, se je ravno zaključil, zato se obrnem in se še malo sprehodim do sosednjega resorta. Naredim nekaj večernih fotografij in uživam v vsem kar je lepo.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 9. dan
Eno noč ne spim kaj dosti, spet drugo prespim v celoti in zjutraj bi najraje rekel,… še bi. Pa saj bi še lahko, ker ne grem v službo, a enostavno sem se navadil na zgodnja jutra. Včasih so ta jutra točno takrat, ko so vizuelno zelo lepa, meni morda najlepša. To je pravzaprav bit vsega tistega, zakaj sem tu. Spomnim se besed, zdaj že pokojnega mojega prijatelja Žareta, ki je rekel: » Lahko bi bil kjerkoli, a tukaj so sončni zahodi najlepši. Ostal bom tukaj in jih gledal. Tako sem najbolj srečen.«
Pravzaprav pa kaj sploh je življenje? Kaj je sreča? Če bi me nekdo vprašal, naj izstrelim pet besed o sreči, bi se mi verjetno pri tretji že zataknilo. Pravzaprav sem imel včasih pogled na eno samo besedo: denar. Če imaš to, imaš vse. Danes razmišljam drugače. Pet besed… štiri… tri… Čeprav se mi zdijo ravno te prve tri najbolj pomembne: živ sem, zdrav sem – kot pač sem in rad imam peščico tistih pravih oseb, katere so mi res blizu. Saj bi še našel tisti dve manjkajoči besedi, a se mi zdi, da so že prve tri dovolj, kajti potem v vsem tem najdeš še veliko drugih asociacij na to srečo. Dovolj je že, če pogledam okoli sebe, vidim svet, ki se preliva v barve iz katerih lahko potegnem milijone odtenkov. Pravzaprav vsak lahko potegne nekaj iz vsega tega, če si to le želi. Najlažje je brezbrižno in suhoparno deljenje besed: Meni je v redu tako kot je. No, meni žal ni. Pa saj ne vem zakaj sploh pišem o temu, morda le zato, ker sem se danes spet spomnil kolega, ki ga ni več. Preplavili so me oceani občutkov, preplavila so me morja spominov,… Torej če se me še ni lotila teta demenca, potem sem še vedno tisto pravo, kar pričakujem od sebe v teh letih, ko šestdeseta leta trkajo na moja vrata življenja. In dokler še lahko sam kaj naredim, bo še vse v redu. Tudi danes sem delal, a danes ne preveč. Danes sem bil ravno v tem, kar sem zgoraj pisal. Živel sem življenje v dnevu, ki me je navdihnilo s tistim, da sem se počutil dobro. Prijatelji, pogovori, nasveti od starejših, od mlajših pa koš samohvale, kot da so edini preživeli svoj leta. Sem bil jaz enak? Verjetno da sem, saj to je nek normalen ciklus, ki ga pač moramo preživeti. Preživeti pa moram tudi sam, čeprav sem na nekem »sanjskem otoku«, na katerem je polno čeri, kot jih ima naše življenje. Valovi, na katerih padamo dol in se spet povzpnemo navzgor, so običajni proces našega življenja. Le obdržati se moramo na njih, pa naj nam pomagajo vsi bogovi tega sveta, dodatni rešilni pasovi ali pa samo enostavna življenjska sreča. Ahh, kako lahko je pisati na ekran, ko pa je življenje povsem nekaj drugega. In kot pravi eden od pregovorov: Življenje ni samo potica.
In danes se mi ne da pisati, kaj vse sem naredil, česa še nisem, kaj bi še moral… Za danes sem končal. Povabljen sem na pozno večerjo, menu mi je že znan: pečen piščanec na žaru, za prilogo bo pečen krompir, za splakovanje maščobe pa bo dovolj dobro eno malo pivo. Tudi to je del sreče… biti sit in ne lačen… biti to kar sem…. biti… JAZ!
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 10. dan
Kava. Ta jutranji magični napitek, pri katerem že ob kuhanju le-tega, komaj čakam, da vidim skodelico na mizi. Za nekatere se z njo prične začetek dneva ali samo jutranje prebujanje. Pravzaprav se po jutranji kavi začnejo vse moje dnevne obveznosti, katere moram ali bom naredil ta dan. Vendar jaz ob kavi uživam. Pijem jo počasi in ob njej po navadi berem elektronski časopis. Ne razumem pa Italijanov, ki svojo skodelico makiata spijejo kar na nogah, na dah, in potem gredo dalje. Hmmm… je to kultura pitja kave? Pravzaprav sploh ne vem kakšna je ta kultura. Dolgo sem mislil, da so kavo odkrili Turki in po njihovih slikah sodeč, so znali s kavo uživati sede in ob pogovoru. Potem sem nekje prebral, da je kavo odkril pastir v Etiopiji, ki je opazil, da koze, kadar jedo posebne »bunkice« postanejo bolj živahne. Te bunkice je odnesel v samostan in nato so si vso slavo o kavi prislužili menihi. Ko sem leta 1995 prvič obiskal Turčijo, turistično seveda, sem bil presenečen, ker se je tam pil večinoma čaj v posebnih steklenih skodelicah. In ja, kava je prišla šele kasneje do Turčije in potem še naprej na ozemlje Evrope. Kar nekaj nas je, ki brez nje ne začnemo dneva.
In da ne bom pisal samo o kavi, bom na kratko pisal o delovni soboti. Torej najprej kava, potem zajtrk in razmišljanje, kaj moram početi v tem dnevu. Najprej seveda pogledati, kako se bo obnesel dingi, katerega sem po malem lepil vsak dan. Sonce je naredilo svoje, utrujen material pa svoje. Torej je pri meni matematika na principu 1+1=0. In res, ko sem »napumpal« levo tubo, je ta na koncu pri špicu spet začela spuščati. Kot mi je pred dvema dnevoma rekel George: »Jasmin, to je misija nemogoče.« In jaz zamahnem z roko in se zopet lotim lepljenja. Danes sem spoznal, da je vse zaman, priznal sem premoč in poraz. Dingi bo jutri romal v kanto za smeti. Jaz pa ga bom poskusil najti kje drugje, tukaj že ne, kajti tu je zelo drag.
Čez dan še pospravim notranjost barke, saj je sobota. Čeprav ni prva v mesecu, je pri meni še kako delovna. Ko vse očistim, mi pogled zmoti velika in polna torba umazanega perila. Kaj naj? Iz kabine potegnem pralni stroj, ga postavim v kokpit in v dveh urah operem dve žehti perila. Obesim ga in že se suši na vročem Fidžijskem soncu. Pralni stroj dobro dela, pere in zakaj bi zapravljal denar za pralnico, če le-to imam doma, na barki.
Zvečer si skuham čudovit in dober piščančji kari, a z riževo prilogo tokrat ne bo nič. V rižu sem našel majhne črne domače živalce, ki so se kar naenkrat naselile med riž. Iz skladišča vzamem nov zavitek riža in glej ga zlomka, spet vidim tu in tam kakšno živalco. Pogledam na rok uporabe in ja, ta je že pretekel. Zato iz skladišča vzamem še zadnji kilogram riža in ga skupaj s prejšnjima zavitkoma vržem v smeti. Tako, zdaj pa sem že začel hrano metati v smeti. A kaj naj? Skuham si krompir in tudi ta gre prav dobro s karijem v smeti. Upsss… želodec.
Zvečer napišem še ta blog, morda kasneje pogledam še kakšen film in grem počasi spat. Zunaj se oglaša veter, morje valovi. Slišim sosedovo vrv, kako tolče ob jambor. No zdaj slišim še eno vrv, očitno je vetra danes preveč in ni še čas, da bi odjadral daleč od tu, odjadral daleč drugam.
Spomnim se jutranje kave in misel mi nariše nasmeh na obraz. Ja, jutri zjutraj bo spet zadišalo po kavi…
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 11.dan
Nedelja je. Sem ravno pri kavi in berem na netu, da so pred nekaj minutami naši odbojkarji premagali Bolgare in si tako zagotovili mesto v četrtfinalu. Bravo fantje! Carji! Potem se obregnem ob članek, da so Slovenske železnice za svojo promocijo nakazale pevcu Wernerju celih 80.000 €… To pa je promocija, ni kaj. Sploh ne razumem zakaj časopisi pišejo o tem? Odličen pevec in zdaj še promotor Slovenskih železnic. In ker je »dober« bo lahko Werner v svoj odgovor vsej »faušeritni srenji« zapel kr svoj hit: »Ne gane me, ne gane me…« To je ta sposobnost, ko imaš že v naprej napisane pesmi, ki služijo kot odgovori. Pa spet čitam dalje, kjer Vodušek piše o svoji konkurenci Požarju, kako je njemu lahko, ker ga Telekom zalaga z denarjem in to v vrednosti 130.000 €. Ugasnem tablico in ne berem več. Zdaj vem, zakaj mi Telekom, čeprav sva neposredno delala skupaj dolgih 23 let, ter da so v njemu ljudje, s katerimi sem posredno delal nekaj let, ni mogel sponzorirati niti rabljenega satelitskega telefona. In znesek bi bil samo 50 promilov zgoraj navedenega zneska. Ja kaj čem, nisem »požar«, sem samo »vatra«, če se razumemo. Pa saj se, vem da se.
Me kar mine do dela, a vsaj včeraj oprano perilo moram pobrati, če ne ga bo današnji močan veter pobral in ga namočil v slani vodi. Vse je suho in dišeče, ter lepo oprano. Ni kaj, nakup tega pralnega stroja se mi je že velikokrat povrnil.
Nedelja res mine nedeljsko. Ležerno. Berem knjigo in ne zadnjih novic iz Slovenije,… Manj stresa. Bolj mi je naklonjen vodoravni položaj in iskreno, sploh se ne počutim, da sem zaradi tega vsaj en dan v tednu zguba. Pa tudi če sem, vsaj vidim kako je to, če v nedeljo lenariš.
Za večerjo bo danes spet moj fidžijski piščančji kari, katerega kuhanje sem že tako izpilil, da moram sam sebi priznati, da sem res dober v pripravi le-tega. Rad jem meso, čeprav mi ni prioriteta, da bi ga moral jesti vsak dan. Morda bo brati malo »hinavsko« če rečem, da imam rad živali, jih božam, crkljam, jih obožujem,… po drugi strani pa jih jem. Ko sem zadnjič imel na večerji kolega, kateri je vegetarijanec, sva se malo pogovarjala o tem. Pravi, da se je pred leti odločil za jogo, odločil se je biti vegetarijanec, nikakor pa ne sili ali prisiljuje druge, da bi bili kot on. Nasprotno, sedi zraven mene, ko jaz jem meso. Pravi, da je to moj način prehranjevanja in ga ne želi spreminjati. Na trenutke le blokira v sebi tisto kar vidi na mojem krožniku in se v družbi meni podobnih počuti ravno tako v redu. Dejansko tudi sam, starejši ko sem, jem vse več zelenjave in vse manj mesa. Včasih ga ne jem več dni zapored, pa zato še ne mislim postati »spreobrnjenec«. A pride dan, ko enostavno moram dobiti dozo svojega mesa, rdečega, največkrat svinjine. No ja, a od te imam najraje sušene proizvode, po možnosti čim manj predelane. Postanem kot narkoman, ko mora v sebe vnesti dozo, pa čeprav samo še enkrat, da se potem moje telo in um umirita in da začnem funkcionirati normalno. Čeprav je bil moj brat kar nekaj dolgih let vegetarijanec in potem strikten vegan, dolgo nisem ločil kaj je eno in kaj drugo. In kako naj ločim? Pridem v trgovino, stojim v vrsti pred pultom in pred mano slišim, kako nekdo vpraša: »A imate vegetarijanski sendvič?« Prodajalec pokima, nato pa mu ponudi sendvič s tuno. Jebela cesta…! Ali pa še slabše… Bila sva na kosilu in prijateljica naroči vegetarijanski krožnik. Ko ji ga prinesejo na mizo, je bilo med solato in zelenjavo piščančje meso. Na njeno vprašanje natakarju, če se je zmotil v naročilu, le-ta pravi, da je meso tako drobno narezano in pusto, da tega skoraj ni videti in zaradi tega ne bo izgubila svoje čudovite postave. Hinavec pa tak, brez primere! Nato ji ta »loverboy« še pomežikne, solato pa vseeno pusti na mizi. Hmmm… Zdaj še jaz vem, da vegetarijanci ne jedo meso, niti ribo (ki le v krščanskem pomenu ni meso), zato pa uživajo mleko in mlečne izdelke, jajca in med. Vse našteto pa vegani ne jedo. In jaz sem spet pri svojem piščančjem kariju, v katerem so kar veliki koščki piščančjega mesa, zato ga verjetno kolegu ne bi mogel »prodati« za vegetarijanskega, če tudi bi v njega narezal nekaj zelenjave, ki bi delno prekrila te mesne trakce. Še kasawo skuham in jo pretlačim z maslom, pa bom imel tudi prilogo. Dober tek, Jasmin!
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 12. dan
Včeraj je zunaj otoka pihalo tako močno, da se je še tukaj, kjer sem zaščiten od vetra čutilo pozibavanje od valovanja. Tudi veter je naredil svoje in ko je prišel tisti res močan sunek, se je barka nekontrolirano popeljala izven svojega normalnega položaja, od zategovanja je zaškripala in zaječala. Piha še danes, zato mi niti na kraj pameti ne pride, da bi zapustil to varno zavetje.
Pozno sinoči se mi je zgodil tisti samo-pogovorni večer, ko človek v sebi sprejema neke odločitve, se sprašuje in si odgovarja. Včasih so ti odgovori res čudni in jih ne želiš sprejeti, čeprav veš, da so edini razumni. Moja letošnja jadralna sezona je bila res malo drugačna od prejšnjih. Če bi mi kdo rekel, da se bo to zgodilo, kar se je, potem bi se mu nasmejal in zamahnil z roko. A se je, predolgo ostajam na enem mestu. To ni v moji navadi in ne v mojem prvotnem planu. Prav je, da ne plujem s hitrostjo svetlobe mimo vseh teh lepih otokov, katere verjetno nikoli več ne bom videl. A po drugi strani, sem se na ravno teh, zadržal več kot sem si to želel. Morda je temu krivo tudi to, da je na celem Pacifiku to edino otočje, kjer so cene zmerne in je vse dosegljivo tudi z malim budžetom. Prihaja sezona ciklonov in zato je prišlo do spremembe plana. Namesto višje proti domu, se bom spustil v drugo smer, v divje vode Tihega oceana, do 1.100 NM oddaljene Nove Zelandije. To je samo 9 ali 10 dni non-stop jadranja. Samo 15°C je tam in dnevi so zdaj tam brez toplega sonca. Dolgih rokavov in dolgih hlač sploh nimam, imam le nekaj jadralnih poletnih oblačil. Popolno nasprotje tropov, popolno nasprotje začrtane poti. Torej odločitev je padla, Nova Zelandija. Trenutno vreme okoli nas je pestro. Zunaj piha in valovi po napovedih dosegajo skoraj 4 metre. Okoli Nove Zelandije so valovi veliko višji in dosegajo 8 metrov in več. Hmmm, veliko preveč za že utrujen Indigo. Ko se vreme umiri in ko padejo valovi vsaj za polovico bo čas, da se podam na pot, pot proti mrzlemu jugu. A tudi to bo… kmalu.
Zjutraj ostajam pri sinočnji odločitvi in delam vse, da uresničim ta drugi cilj. Nekako sem edino nezadovoljen sam s sabo, da ne morem popraviti dingija vsaj za toliko, da bi zdržal še ta čas pred odhodom na Novo Zelandijo. Sem mar kapituliral?
Nato moram v trgovino, saj nimam riža. Zadnjič sem ga moral vreči v smeti. Marina sicer ima svojo trgovino, a vem, da je dražja od tiste v vasi. In res, prav sem imel. Prodajajo italijanski riž, po moje se ob pogledu nanj sam skuha in od nekod se mora pričarati še omaka. En sam kilogram stane namreč celih 10,20€! Odhitim iz »zlatarne« in se napotim v vas k domorodcem. Ni daleč, zato je to prijeten sprehod. Moti me le promet, saj moram hoditi ob glavni cesti, ki je precej prometna. V trgovini ni nikogar, tudi police so le delno napolnjene. Možakar mi prinese kilogram vietnamskega riža, datum uporabe je v redu in plačam mu 0,82€. Torej bi lahko tukaj kupil 12 kg vietnamskega riža, za 1 kg italijanskega riža v marini, ki je verjetno prišel iz Kitajske, Balija ali Vietnama. Na obcestni stojnici kupim še dve papaji, ki tehtata 2,4 kg, vse za vrednost dveh žvečilnih gumijev v eni od slovenskih trgovin.
Pozno popoldne še operem barko in spet se sveti, kljub svoji polnoletnosti. Sam sebi rečem, da sem priden, a sam sebe ne morem povabiti na pivo, katerega sem si danes definitivno zaslužil. Pa drugič Jasmin, a ne?
| < Vuda marina, otok Viti Levu | Viti Levu, Fidži - 2 del. > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
