 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Otok Uere, Nova Kaledonija
Jutro v zalivu ob otoku Uere je danes drugačno. Sončno, svetloba je pokukala skozi vsa okna in tudi v barki je za odtenek topleje. Morda že sam občutek in misel na sonce naredi drugačnost, ki se občuti zaradi težko pričakovanega sonca. Prijazno je, kot temu rečemo. Stopim ven iz barke in zunaj se je za spoznanje umirilo tudi morje. Vetra je malo manj, a upam, da bo še pojenjal. Pogled na obalo je drugačen, ni več meglen in turoben. Zdaj se mi zdi obala še lepša in še bolj zelena.
Dopoldan so v zaliv priplule štiri jadrnice in dve večji motorni barki. Prišli so domačini in vidi se da poznajo vsako luknjo, kje se da sidrati. Veliko je tu tudi mladih, ki so prišli s hitrimi manjšimi čolni in smučajo na vodi, ter izvajajo vragolije. In ob soncu oživi obala, oživi plaža in seveda morje. Oživijo moji sončni paneli in posredno z njimi tudi moji akumulatorji. Skoraj teden dni že nisem prižgal motorja, niti za toplo vodo ne.
Pokliče me kolega, če grem z njim v trgovino. Že spet? Pa saj je zadnjič prinesel dve polni vreči na barko. Pravi, da je vse pojedel in da je na sidru vedno lačen. Seveda grem z njim, čeprav sam nič ne potrebujem in vem, če stopim v trgovino, bom nekaj malega vseeno kupil. Z njegovim dingijem sva kar hitro na obali, na drugi strani velikega zaliva. Najdeva primerno mesto zanj in ga pustiva na peščeni plaži, midva pa greva po urejenem pločniku ob obali do supermarketa. Vmes srečujeva ljudi ki tečejo, rolkajo, se sprehajajo in kar nekaj je tudi kolesarjev. Nedeljsko lepo vreme je privabilo ljudi na prosto in verjamem, da so vsega tega tudi navajeni.
Ko kolega vse nakupi se vrneva do dingija in ob vrnitvi na barko je več vetra in valov. Večkrat naju kakšen val poškropi, enkrat več, drugič manj. Tako mokra kot sva bila zadnjič res nisva, postajava pa vedno bolj podobna temu dnevu, dokler ne prideva do nasprotne obale, kjer za manjšim hribom plujeva v dokaj mirnem morju do svojih bark. Seveda sledi kava, pogovor in veter se še kar krepi. Zdaj ga je spet za 20 vozlov in kakšen sunek ga prinese še za tri vozle več. A sonce še vedno vztraja. Pri njemu spet vidim, kaj pomeni 25-tonska barka in kaj lupinica ki ima komaj 6-7 ton. Indigo na sidrišču rahlo premetava na manjših valovih, ta pa je stabilna in mirna.
Čas je da grem na svojo barko, da še kaj postorim, preberem, napišem… saj potem grem spet na kopno na drugi del otoka. Kar dolgo sem hodil po otoku se povzpel tudi tu na vrh hriba, ki ne vem če ima kaj več kot 60 ali 70 m višine. Je pa zelo obrasel in ker je prepuščen sam sebi je skoraj ne prehoden, zaradi goščave, ki se je sama nasadila in obrasla v nekaj letih. Prijeten je pogled na morje, na zaliv in lepo je videti kristalni lesket gladine, katera odseva v tem sončnem poznem popoldnevu. Pogled na drugo stran, kjer je odprto na ocean, pa je drugačen, valovit, vse je belo od pene na morju, ob obali buči, ker se metrski valovi zlivajo na njo. Vesel sem, da sem se dobro sidral. Potem se vrnem nazaj na barko, si naredim večerjo, pojem, pospravim,… čas je da napišem ta blog…
Pozno je že, čas bo za spanje, ki bo verjetno dobro, valov je manj, ne bo me zibalo, veter pa bo še malo zavijal in verjamem, da se bo utrudil.
Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija
Ko sem sinoči odšel spat, je veter še pošteno robantil po zalivu, a ob treh zjutraj, ko sem moral na WC, je bilo že veliko tišje. Zato sem si uro navil za ob 4:30 zjutraj in ko sem se prebudil, sem videl, da vreme sploh ni tako slabo. Dežja ni, vetra je za 15 vozlov in morda je res čas za premik, zato sem si skuhal še kavo. Pregledal sem na vremensko napoved in videl, da če ujamem vreme do 11:00 ure preko kanala na jugu, sem na konju. Po radiu pokličem še kolega in ta se komaj zbujen odloči, da gre tudi on proti jugu. Ura je 5:15 zjutraj, ko dvigneva sidro in z vetrom odjadrava iz zaliva proti jugu.
Že zelo zgodaj naletim na potniško ladjo Pacific Explorer, družbe P&O, ki pluje v Noumeo. Ta pluje tik ob meni in ko sva čisto skupaj, se mi zdi kot da je stolpnica zakrila vso obzorje. Plujem naprej in ker imam ugoden in močan veter sem zelo hiter. Kolega me dohaja in ne more verjeti, da sem ves čas tempiran na hitrost 6,6 vozla. Ob 10:45 prideva do kanala, kjer je ta ozek in plitek, zato ima zelo močan tok. Ker je oseka, mi ravno ta odgovarja za plutje v mojo smer. Tok ima moč 2,5 do 3,0 vozla, kar me požene z barko na dobrih 8,6 vozla hitrosti po GPS. Predvidevam, da je bilo vsaj 2,5 vozla moč pretoka vode, zato je bila hitrost večja. Oh, ko bi lahko plul ves čas tako, a ne gre. Ko pridem iz kanala, imam veter v nos, zato je z jadranjem končano in od tu naprej samo motoriram. Veter se je spet malo okrepil in zdaj piha med 17 in 19 vozli juga, včasih presežejo sunki tudi 22 vozlov. Valove imam v premec, zato barko občasno nabije v val, da ta zaječi. Po radiu se dogovoriva, da bova lovila tudi ribo. Kdor izgubi, da pri večerji za pivo, ribič pa da ujeto ribo za večerjo. Meni je 3x riba zagrabila, pa potem spustila, enkrat pa je veliki galeb zamenjal vabo za pravo ribo in skoraj sem njega ujel na trnek. Torej z mojim ulovom danes ne bo nič.
Ko sva prišla do velikega zaliva, sva bila priča čudovitemu pogledu na dva kita. Jaz sem naredil en posnetek, nato pa sem snemal, a se nič ne vidi na videu, kolega pa je pozabil fotografirati od navdušenja. Že naslednji trenutek mu je vabo potegnila riba in ki se je ujela. Zato jo je potegnil na krov svoje barke in ko sva jo kasneje izmerila je imela v dolžino 128 cm in težka je bila 14,2 kg. Bil je pravi velikan, ta mahi-mahi. Zdaj imava oba mesa za nekaj dni.
Po dvanajstih urah in petnajstih minutah, sva po 68,7 preplutih miljah sidrala v meni že znanem zalivu Kuto, ob otoku Ile Des Pins. Po sidranju sem z dingijem odhitel pomagati kolegu, da sva ribo pospravila, si naredila večerjo, spila pivo in ker sva utrujena, bova šla danes tudi prej spati.
Jutri je nov in drugačen dan, tudi časa bo več za pisanje, kakor tudi za branje, torej se beremo tudi jutri, na Božični dan.
Dragi bralci bloga, rad vam bi zaželel prijetne Božične praznike in preživite jih s svojimi dragimi osebami kar se da prijetno!
Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 2. dan
Sinoči sem bil utrujen, zeblo me je, kljub temu, da sem se zasidral na otoku večnega poletja. Zato sem šel kmalu spat in zaspal sem kot dojenček, tudi obrnil se verjetno nisem.
Zjutraj sem se prebudil spočit, kljub svoji rani uri, saj kjerkoli sem, vstajam zelo zgodaj. Že drugič sem tukaj, čeprav je kar daleč za pluti in moja včerajšnja hitra plovba je bila res dobra, saj sem imel povprečno hitrost 5,7 vozla. Veliko je k temu pripomogel močan veter in seveda morski tok, ki me je ves čas spremljal in mi dodajal hitrost.
Ko sem šel na internetno stran Noumee, sem prebral, da bo veliko ljudi praznovalo Božične in Novoletne praznike prav tu, na tem otoku. Morda me je ravno to vleklo sem, čeprav sem že bil tukaj, ker me zanima, kako bo tu čez praznike. Ko sem sinoči priplul sem, sem bil presenečen, ker je tu v zalivu vsaj 15 plovil in vem, da jih nekaj še pripluje. Ko sem bil prvič tu, so naša plovila štela le do številke štiri. Danes zjutraj je priplula še ena velika potniška križarka, ki se je zasidrala pred našim zalivom. Gneča bo, vem!
In kaj je tako posebnega ne tem otoku? Otok L’Île des Pins (pravilni zapis imena ali po naše otok borovcev) je dragulj južne Nove Kaledonije. Pravijo mu tudi »otok raja«, čeprav podobno ime nosi tudi njihov severni atol Ouvéa. Otok se že zjutraj kopa v kristalnih vodah Tihega oceana, turkizni zalivi pa prav bodejo v oči.
Otok je odkril James Cook, ko je leta 1774 sidral pred obalo tega otoka. Ko je zagledal te velike, visoke in ozke borovce, se je zaradi njihove posebnosti in značilnosti odločil, da mu bo dal ime Otok borovcev. Kasneje postane Nova Kaledonija prekomorski teritorij Francije. Leta 1872 je Francija v tem zalivu otoka ustvarila zaporno kolonijo, da bi nastanila najkrutejše morilce in upornike iz Pariza in njegove okolice, ter jih deportirala v Novo Kaledonijo. Razvaline kazenske kolonije sem že zadnjič fotografiral, jih ogledoval, a sem mislil, da je to neka novejša izvedba zidu, saj je zdaj v veliki meri zaraščen z rastlinjem. Tukaj je označenih točno 230 anonimnih grobov deportirancev, ki so našli svoj zadnji počitek na tem pokopališču.
Danes je otok predvsem naravnan na turizem. Dostopen je s trajektom in ima tudi manjše letališče. Središče otoka zaseda rahlo dvignjena planota,najvišji vrh pa je visok kar 262 m, ki ponuja razgled na svoje osupljivo lepe zalive. Slednji se ponašajo z velikimi plažami neverjetno čistega belega peska in izredno bistro turkizno vodo, v kateri lahko občudujemo izjemno morsko floro in favno. Jaz sem že zadnjič obiskal dva od teh lepih zalivov, Kuto in Kanumera, obiskati bi še moral zaliv Oro in Upi. Oro je eno izmed legendarnih lokacij otoka, saj ima naravni bazen z morsko vodo. Ta bazen je ločen od zaliva z enostavno pregrado iz kamenja, zato je turistično zelo oblegan.
Dopoldne sem šel na obalo, a je bilo na njej ogromno ljudi in sploh ni bilo prijetno. Potniki iz potniške luksuzne križarke so se izkrcali na kopnem in še sami niso vedeli kam bi šli in kam bi se dali. Veliko jih je odšlo na plažo in so uživali v lepotah tega zaliva, nekateri so se odpeljali na turno vožnjo, drugi na ogled edine vasi, itd. Malo sem hodil, si ogledoval okolico, nato pa sem se vrnil na barko. Oblekel sem si kratek neopren in si nadel masko in plavutke. Odločil sem se, da očistim barko na vodni liniji, na kateri se je nabralo nekaj malega alg. Nato sem očistil še propeler, ter na koncu še počistil pod vodo kakšno školjko, ki se je nalepila na trup. Vseeno je vse skupaj trajalo dobro uro in kar dobro sem se naplaval v tem času.
Skuhal sem si kavo, ter bral knjigo v senci kokpita. Ne morem reči koliko velikih želv sem danes videl, a zagotovo jih je bilo veliko, čez 20, predvsem pa okoli 80 cm velikih. Potem smo si z bark ogledali manjšega kita, ki je prišel v zaliv in plaval po površini, se potopil, nato pa to ponovil kar nekajkrat. Poskusil sem ugotoviti kateri kit bi to bil, kajti če je mladič, potem mora biti nekje v bližini tudi velika mama. A na žalost tega nisem ugotovil, a mislim, da bi lahko bil manjši kit, t.i. pilot.
Zvečer sem povabljen na Božično večerjo k Norvežanu in pri nas bo Božič točno 10 ur prej kot je v Sloveniji. Tokrat ne bom sam na ta večer, kot sem bil točno pred tremi leti, 2016 leta, ko sem ravno na današnji dan, sam preplul Atlantik in si v varnem zalivu na otoku Barbados podaril najlepše možno darilo za Božični večer.
Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 3. dan
Hvala vsem, ki ste mi poslali voščila ob prihajajočih praznikih, vsakemu bom odpisal, a je tega enostavno preveč, da bi lahko napisal naenkrat. Res hvala!
Praznično jutro je tukaj kot vsak drug dan. Sonce sije in veter rahlo pihlja, ob obalo se zaletavajo valovi t.i. mrtvega vala. Sliši se rahlo bučanje, a barka je lepo stabilna na sidru. Ob kavi, katero sem pil v kokpitu v senci biminija, sem spet videl želvo tik ob barki. Odločil sem se, da ko bom zunaj, bom imel pripravljen večji fotoaparat in bom poskusil posneti kakšno od njih.
Po zajtrku se odločim, da nekaj pregledam in naredim, kar odlašam že nekaj dni. Zato sem spraznil eno od krmnih kabin in odšel do zadnjega dela, komore, ki loči kabino z leseno steno in odprtino z vratci, kakšnih 50 x50 cm. Pregledal sem vse cevi, vijake, matice, stike in tudi objemke. Našel sem dve objemki z zarjavelimi in še »penastimi« vijaki, zato sem ti dve objemki zamenjal. Še sreča, da jih imam veliko, čeprav so dobre inox objemke zelo drage, a vedno jih je dobro imeti na zalogi. Malo sem še pregledal zadnji del, spoje, podmazal, kar se mora podmazati z mastjo in zdaj upam, da sem za pol leta spet dober in se mi ne bo potrebno plaziti skozi to res majhno odprtino. Če ima kdo podobno zadevo na svoji barki, mu toplo priporočam, da od časa do časa pogledate tudi v tisti del, za katerega vem, da mnogi sploh ne vedo kaj sploh je tam notri.
Zadnjih nekaj dni, me moj zvesti član posadke na kopnem, Sebastjan, ki skrbi za mojo spletno stran, dodaja bloge, fotke in vse kar lahko vidite in preberete, obvešča o porastu branosti na blogu. Vsekakor je k temu botroval tudi zadnji članek v medijih, katerega skeniranega objavlja Sebastjan tudi na mojem blogu pod rubriko mediji. Podrli smo nov rekord o branosti v enem dnevu, saj je mojo spletno stran v samo enem dnevu obiskalo 13.887 bralcev z različnimi IP-iji! Veliko njih se je naročilo na spletne novice, blog in nekaj na kanal Youtube. Vsak dan me zdaj bere med 2.500 in 3.600 bralci. Verjamem, da bo številka še malo padla, a vsekakor je dosežen velik napredek in zdaj je že spletna stran zanimiva za oglaševanje zunanjih sodelavcev. Morda tudi za kakšnega sponzorja ali pa za večji nakup knjig.
Danes je priplulo v zaliv še nekaj bark, tako da je sidrišče več ali manj polno, na plaži se kopa nekaj turistov, kateri so prišli sem na praznične počitnice, a je vse bolj ali manj tiho. Popolnoma drugačen dan od včerajšnjega. Dopoldan grem še h kolegu Norvežanu, da skupaj zakrpava njegov dingi, saj je zadnjič, ko sva šla v trgovino z otoka Uere, podrsal na nečem ostrem in je pričel malo spuščati. Ker imam dobro dvokomponentno lepilo sva to kmalu uredila in zadevo popravila. Ni kaj, tudi najboljšim dingijem se to dogaja.
Za nagrado dobim kavo, in obujava spomine na Markeške otoke, ko je on prvič slišal zame in za mojo bosansko kavo, ki sem jo kuhal iz našega Barcaffea. Takrat smo res povsod pili to kavo in se družili z veliko jadralci, Ko sva tako sedela v barki sem na površini zagledal nekaj črnega in spet je bil v zalivu manjši kit. Tokrat sem ga fotografiral s telefonom, kakor tudi kolega s svojim. Tako sva združila svoje posnetke in imava vsaj predstavo kaj je bilo v vodi. Zanimiva je tudi želva, kot da ve, da je v objektivu in že naslednji trenutek izgine pod vodo, tako da mi na posnetku ostane samo krogec na vodi od potopljene želve. Žal imajo moji možgani kar precejšnjo zakasnitev in preden pride informacija iz očesa do možganov, ti to sporočijo prstu, ta pritisne na fotoaparat, ….je skoraj enako, kot bi v Španiji naročil pivo in ga ta potem prinese toplega čez dobre pol ure. Leta pač naredijo svoje.
Ker je včeraj on naredil večerjo, sem danes jaz na vrsti in zato naredim enostavno večerjo iz dveh zadnjih svinjskih zrezkov, katere sem spekel, nanj položil poširano jajce, ter vse skupaj zalil z domačo gosto omako s poprom, zraven pa dodal široke rezance z maslom in zelišči, katere sem navil na dve vilici za pečenko in bilo je videti res, res izvrstno in gurmansko. Čeprav me je stala večerja slabe štiri eur je bila videti kot bi stala v dobri restavraciji 12 ali več eur.
Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 4. dan
Danes spet malo več piha, tudi veter je spremenil svojo smer, a sem lepo zaščiten z obale. Sonce je na nebu še danes, morda ga bo nekaj še jutri, potem pa do zadnjega dne v mesecu napovedujejo oblake in rahel dež. Vsekakor pa je napovedan veter do 40 km/h, kar pa ni nič pretresljivega, saj sem že marsičesa navajen. Tukaj imamo kar srečo in bolj nam je dano z vremenom kot na Fidžiju. Tja jutri prihaja ciklon, pričakujejo pa 50+ vozlov vetra. A to je le eden od mnogih, ki se bo letos znesel nad Fidžijem, saj tam pričakujejo letos (računalniška predvidevanja) vsaj dva zelo močna ciklona. Nova Kaledonija je letos na srečo izvzeta od »napadov« ciklonov in naj bi bila varna, a verjamem, da bo tudi sem prišlo nekaj močnega vetra.
Čas imam, zato se lotim dela z vetrnim generatorjem. To delo sem vedno odlašal, saj se bojim spoznanja, da mu tokrat res ni več pomoči. 42 vozlov na sidrišču ga je ubilo, vem. Odvijačim ga z nosilca, prekinem vse tri žice (vetrni generator ima tri faze oz. tri pluse) ter z instrumentom izmerim upornost vseh treh, kot piše v navodilih za test vetrnih generatorjev. In že na tem prvem testu je padel. Preverim še drugi test, t.i. blokado in tudi tu pade. Ostane mi le, da se poslovim od njega in da še tretjič pade… v kanto za smeti. Tako bom imel na barki nekaj kilogramov manj balasta. Naslednje leto se bom bolj posvetil še kakšnemu sončnemu panelu več in upam, da bo v tem sončnem podnebju bolje z njimi, kot z vetrnim generatorjem. Pravzaprav pa je tukaj v Novi Kaledoniji veliko bolje kot na Fidžiju, saj je dan daljši za celi dve uri, kar pomeni vsak dan dve uri več polnjenja akumulatorjev.
Na obalo moram odnesti smeti, zato se z dingijem odpeljem do pomola. Danes sem sam, včasih paše biti malo sam, da se sprehodim, da si uredim misli in se ves čas ne pogovarjam in podrejam. Poslovim se od vetrnega generatorja, ki zdaj res roma v smeti, odložim tudi smeti in grem po cesti. Nekdo me kliče in vidim kolega. No Jasmin, pa vseeno ne boš sam. Videl me je kako sem šel na obalo in je pohitel za mano. Skupaj sva odšla do resorta, ki se nahaja v sosednji laguni, malo si ogledala plažo, bungalove, restavracijo, se pogovarjala z domačinom, ki nama je razložil, da lahko kupiva kruh in manjše živilske potrebščine v mali trgovini na drugi strani zaliva Kuto. Ko ga vprašava če drži za pivo, vino in ostali alkohol, da se le-ta ne da kupiti tukaj, pa nama pove, kot so nama povedali že v Noumei, da tukaj res ne prodajajo alkoholnih pijač. To pa menda zato, da zaslužijo od gostov, ki bivajo v resortih. Morda se kaj najde na črnem trgu, a tudi tu ni poceni. Na srečo nisva velika potrošnika alkohola in tistih nekaj piv, katere imam na barki, bo zadostovalo za morebitne obiske prijateljev, ob prihajajočih praznikih.
Komaj se vrnem na barko in ob skuhani kavi počivam, ko prihrumi močnejši veter, kateri je s sabo prinesel dež. Zato sedim v varnem zavetju Indiga in si ogledujem pilote (knjige), ter načrtujem pot za naslednje leto. Prebiram, gledam, na računalniku merim daljave in potem se odločam. Ne bo lahko, kar dolga in hitra plovba bo pred mano.
Zvečer si kuham kočerjo, svoj vsakodnevni drugi obrok, ko mi sredi kuhe zmanjka plina. Bravo jaz, pa saj se to verjetno vsem dogaja. Murphy! Večerjo dokončam na malem rezervnem kamp štedilniku, jutri pa bom prevezal regulator na drugo cev in uporabil manjšo jeklenko v kateri mislim da imam vsaj kilogram ali več plina. Pravzaprav je tu celo problem, ker ne polnijo plina razen v svoje jeklenke, moja pa je še iz Fidžija. Vsaka jeklenka je drugačna, vsaka ima svoj regulator, tako da sem postal že zbiratelj regulatorjev. Poleg tega pa je ta francoska usmerjenost drugačna, saj tukaj ne samo da ne polnijo drugih jeklenk, temveč nimajo niti propana, ampak samo butan. Vesel sem, da me nič ne preseneti in imam ogromno stvari v rezervi. Ta štedilnik sem na zadnje uporabljal na Curasau (Nizozemski antili), ampak vedno pride prav, saj je v svojem plastičnem kovčku, mala bombica plina pa mi drži kar nekaj časa, da si lahko pripravim nekaj hitrih obrokov. Cena pa nekaj čez 30 € v Obiju ali Bauhausu.
Večer prinese nekaj pisanja, branja, spet se sprehajam po zemljevidu in vedno bolj severno gledam… Pravzaprav pa je vsa pot tako ali tako nekje v okvirih že zarisana na zemljevidu, ki je na moji spletni strani.
| < Uere | Baie De Kuto > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
