Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Julij je in Italijani so prižgali vročino na polno. Že zjutraj je bilo 27, 28 stopinj, čez dan je termometer pokazal v barki 34,5 °C in zunaj 38,6.
Tudi voda je toplejša. To izkoristim za čiščenje podvozja barke in pregled cinkov. Cink na kobilici je skoraj nedotaknjen in ne vem, ali je to dobro ali slabo. Možno je, da je pač kobilica tako dobro odeta v epoksijem, da ne pride do čisto nič galvanskega toka (dobro), možno pa je, da je slab stik med cinkom in kobilico (slabo). Bolj je verjetna prva možnost. Tudi sicer so zdaj vsi skozniki plastični in v vodi ni kaj dosti kovine, razen pogonske osi in vijaka. Tam pa je cink na vijaku, ki pa je kar dobro pojeden. Pravilo je, da je treba cink zamenjati, ko ga manjka polovica. Tale bo kmalu zrel za zamenjavo.

Po večkratnem kopanju se prestaviva pred Torre Grande. Čez čas imava kontrolo finančne policije. Pregled vseh dokumentov, malo smo počvekali, opozorila sta naju na prihajajoče slabo vreme – lepo od njiju. Izvedela sva tudi, da so boje zdaj plačljive. Pred nekaj dnevi, ko sva šla gor, še niso bile in web stran parka ni ponujala plačila, sedaj pa je treba plačati. Ker nisva vedela, nisva plačala, sicer bi naju to spanje stalo 15 evrov. Tudi če sidraš na lastnem sidru, je isto. V bistvu je to vstopnina v nacionalni park.

Heron: Tomaž Pelko

Če sem prav razumel, sta fanta samo povedala, da če greva spat nazaj v park, morava plačati. Nič ni rekel glede prejšnje noči, čeprav je vedel, da sva bila na boji. Mogoče pa pride položnica?
Verjetno sedaj bolj obveščajo, saj je aplikacija nova in ljudje za to še ne vedo, prej je bilo pač zastonj in smo se navadili.

Potem grem s čolnom raziskovat okolico. Izlet okoli marine in v reko je bil čista polomija. Po nekaj sto metrih je čez reko most, pod njim pa je gosta rešetka. Mogoče je tam ribogojnica, lahko pa, da je to za filtriranje smeti. A okolica mi kaže na ribogojnico. Grem pač nazaj.

Na poti nazaj se dvigne prav dober veter v krmo in iz brisače naredim špinaker, ugasnem motor in jadram. Nisem hiter, a sem vesel, kot radio, da tako lepo jadram na brisačo. Smer lahko spreminjam 30° levo ali desno. kaj več pa ne gre.

Potem grem na obalo pri velikem stolpu. Tam žal ni trgovine (svež kruh in paradižnik bi prav prišel), čeprav je kraj kar velik. Imajo pa nekaj deset picerij. Pojem sladoled in se vrnem na barko.

Neugodni valovi prihajajo v zaliv, zato se po pregledu vremenskih napovedi in dejanskega stanja odločiva, da se prestaviva. Greva v južni krak zaliva. Najboljša mesta so žal zasedli vojaki in se tja ne sme, greva pač sidrat čisto na mejo njihovega območja. Upam, da bo noč mirna.

Danes sva imela dva plova: za prvega sploh nisva prižgala motorja – ne za zapuščanje polja boj ne za sidranje ob marini. Preplula sva vsega 4,5 nmi s povprečno hitrostjo 2,9 vozla, maks. 4 vozle, samo na flok.
Za drugi plov pa sva lovila zadnjo svetlobo za slalomiranje med ribjo farmo in školjčiščem in sva zato motorsailala. Drugi plov je bil dolg 7,04 nmi s povprečno hitrostjo 5,1 vozla, porabila sva tudi eno uro motorja.

Jutri pa proti jugu, da uidemo slabemu vremenu, sicer morava v kakšno marino za dober teden.

 

< Oristano   Ala Birdi–S. Petro >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron