Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Veter se je ponoči dovolj obrnil v severozahodnik, da so se valovi malo zmanjšali in smo lahko spali. 

Bolj ko sva študirala vreme, manj nama je bilo všeč. Čez Tarantski zaliv morava danes, ali pa še dolgo ne, razen, če želiva 20 vozlov in nad meter visoke valove naravnost v premec.

In ne, tega res ne želiva.

Za danes dopoldan je napovedano bolj malo vetra za laško orco, popoldan 10 do 15 vozlov polkrme, pozno zvečer pa dobrih 20 naravnost v premec. Skoraj 90 NM imava, torej je treba kar zgodaj na pot, da bova čim manj časa izpostavljena vetru v premec. Čeprav zjutraj še nič ne piha, ob sedmih že dvignem sidro. Je pa že bolje motorirati v bonaci, kot pa proti valu in vetru.

Sidro mi uspe dvigniti brez večjih težav. Majčkeno se je zataknila veriga med dve skali, a je hitro spustila. Sidro pa se je kar v uspešno odpelo. Ker je bila bonaca, je bilo odsidranje lahko, saj se je videlo po tleh. Sidro je odlomilo en kos skale. Skala je v bistvu konglomerat – peščenjak, ki je pretrd, da bi se sidro lahko zakopalo, a na srečo dovolj krhek, da ni bilo treba v vodo 'odhaklat' sidra. Malo se je barka pozibala sem in tja, pa smo odlomili vogal skale in dobili sidro ven.

Včeraj so za zvečer napovedali 8 vozlov in je pihalo 15. Danes je napovedanih dopoldan 5, popoldan pa 10 do 15, a piha dopoldan 3, popoldan 0. Verjetno je kriv oblak, ki je prekril celotno območje in ubil veter, čeprav je napovedano, da bo oblakov od 0 % do 3 %, je cel dan oblačno.

V začetku imava močan protitok. Vozel, vozel in pol, ob rtu na nekaterih mestih celo 2 vozla. Motorju sem nabil obrate na 2300, pa je hitrost še vedno pod 5 (po gladki vodi). Normalno bi s temi obrati plul 6,5 ali več. Tok se zmanjša in potem izgine šele potem, ko sva že daleč v Tarantskem zalivu. Ali bi bilo bolje reči morju Taranto, saj je zaliv širši od Jadranskega morja na nekaterih delih. Dopoldan ujamemo malo vetra (3 do 4 vozle z boka), kar nam doda kak vozel hitrosti pri motoriranju, a ni niti za razmišljati, da bi lahko ugasnil motor. Hja, če ne bi za ponoči napovedali 20 vozlov v nos, bi lahko počasi pujsala, tako pa morava vzdrževati hitrost nad 5 vozli.

Iz dolgočasja dam ligenjčka s trnkom plavat, čeprav si ne obetam ulova. Tule je toliko ribiških bark, da verjetno vsako ribo sproti ujamejo. Žal še vedno na veliko uporabljajo vlečne mreže, ki delajo ogromno škodo na morskem dnu. Ena taka mreža naredi po mojem v eni uri več škode, kot jaz s sidranjem v vsem življenju.

Šele po osmi zvečer pihne najprej 5 vozlov in potem 8. Se pravi trije boforčki s strani. Ker sva pozna, ne ugasneva motorja, le zmanjšava obrate, da obdrživa dobrih 6 vozlov hitrosti. Okrog devetih pa pihne od spredaj. Deset, potem petnajst in nato 20 vozlov. Vremenska napoved za to uro je 1 vozel vetra. Ampak vedela sva, da bo severnik zapihal, je pač zapihal malo prej, kot so predvidevali meteorologi. Morda je zaradi oblačnosti fronta napredovala nekaj hitreje, ker je ni ustavljal južni veter.

Heron: Tomaž Pelko

Le še 10 milj imava. Pospravim jadra, saj v tole ne bova cikcakala. Obrate nabijeva na 2400, da obdržimo hitrost blizu 5 vozlov. Val je pač kratek in strm, kake pol metra ga je, a dobro ustavlja barko. V nekaj minutah je barka vsa slana in ko gledam naprej, da koga ne povoziva, večkrat dobim pršec v glavo. A valovi so iz minute v minuto manjši, saj se bližava cilju. Sidrala bova južno od mesta Gallipoli, kjer se val ne more razviti, ker nima prostora.

Na AIS-u gledam 42 m jahto, ki je sidrana pred plažo in si mislim, da bi jaz izbral boljše mesto za ta veter. In, kot bi me slišali, se čez čas začnejo premikati in se presidrajo. Tam, kamor sva namenjena, sta že dve barki, a ni panike, prostora je za 20 plovil. Veliko dvojambornico vidiva na radarju, lučke pa nobene. Šele, ko sva ji čisto blizu, opaziva, da ima utripajočo malo lučko – tako, ki jo kupiš za par evrov v vrtnih centrih. Na 200 m se je ne vidi. Barka te velikosti bi morala imeti sidrno luč, ki je vidna 5 NM daleč. Druga jadrnica ima pošteno sidrno luč, kot se spodobi. Je pa vseeno težko prepoznati sidrne luči, če je v ozadju mesto, saj je na obali neskončno drugih luči.

Kakorkoli, malo čez enajsto zvečer vrževa sidro v 10 m globine v mivko, južno od mesta. 

Danes sva v dobrih 16 urah preplula 89 NM in motor je delal cel dan (16 ur). Veter žvižga, a vala tule ni. Mislim, da se bo dobro spalo. Tudi prevroče ni, 25 °C je, prejšnje dni je bilo topleje.

 

< Skozi Messinsko ožino   Gallipoli >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron