 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Zvečer so bile v tem delu sidrišča tri jadrnice, ponoči je sidrala še ena.
Ko zjutraj pijeva kavico, sva že sama, vsi drugi so že šli. A nisva dolgo ostala sama. Danes je sobota in vse, kar plava, je danes na vodi. Kmalu je okoli naju čez 20 plovil. Seveda dingijev, scooterjev, supov in blazin ne štejem. Največ je gliserjev, nekatere jahte so kar hude, nekaj je jadrnic, nekaj katamaranov in veliko manjših čolnov.
Nekateri raftajo po dve, tri ali štiri skupaj in sobotno rajanje se lahko začne. A naju to ne moti, saj greva tako ali tako v mesto. Lili pravi, da potrebuje malo rekreacije in bo veslala, da ne rabiva motorja.
Malo me skrbi, saj kar pošteno piha (jasno, da morava veslati proti vetru), valovi so za mali čolniček kar resni, pa tudi sidrana sva daleč od pristanišča. Kar 0,4 milje imava v eno smer. Priveslava brez težav in zaradi vetra niti ni bilo zelo vroče.
Mestece Gallipoli je sestavljeno iz dveh delov: staro jedro je na malem polotočku, moderno mesto pa se razprostre v notranjost celine. Moderni del je že z vode videti povsem nezanimiv, hiše so majhni bloki v stilu šestdesetih let prejšnjega stoletja in precej razsuti, kako je videti od blizu ne bomo izvedeli, ker pač nisva šla tja.
Staro jedro je očarljivo. Ozke vijugaste uličice, zanimive hiše, palače, cerkve, življenje poteka napol zunaj. Tu nimajo predsob, tako kot je navada v Sloveniji. Tu je za vhodnimi vrati stanovanja dnevna soba. Vrata so čez dan na stežaj odprta, tako da lahko pogledaš vsakomur v dnevno sobo. Velikokrat na ulico prinesejo kak stol, eni pa so skoraj zablokirali ulico, saj so očitno praznovali rojstni dan (ali nekaj takega) in so na ulico postavili dolgo mizo, za katero je sedelo kakih 15 ljudi. Mimo pa se rine par na vespi. Seveda brez čelad, v kopalkah in z vrečko čez krmilo. Nehote sem se spomnil na Fellinijeve filme. Lep sprehod sva si privoščila. Ozke uličice nudijo dovolj sence, da je vmes hladno.
Potem greva nekaj pojest. Lili je našla en odbit lokalček, kjer imajo baje najboljše puccie v mestu. To so nekakšne 'lepinje' iz testa za pico, polnjene z različnimi nadevi. Dobro je bilo! Lokal pa je bil res ena mala luknja. Lepo, avtentično. Sedela sva na 'terasi', se pravi na pločniku med parkiranimi vespami in bicikli. Zasedala sva edino mizo, ki jo imajo zunaj. Sredi obroka vidiva najino kelnar'co, kako sede na vespo in se odpelje. Njen šiht je končan. Še dobro, da je prinesla še eno pivo, preden se je odpeljala. Plačava pač lastniku.
Sledi še malo sprehoda in sladoled (odličen) in potem greva v eno mini trgovinico s sadjem in zelenjavo in obnoviva zaloge, ki so nama povsem pošle. Med drugim sva kupila tudi lonček bazilike, pa kapre v soli in sušene paradižnike je imela na rinfuzo. Žal sosednje trgovinice, kjer imajo kruh, mleko in podobne stvari odpirajo šele čez dobro uro. Pa kdaj drugič.
Pomol, kjer sva pustila čoln, je zelo popularen med otroki. Skačejo s pomola, dva sta v našem čolnu, z vesli mahajo po zraku in se imajo pač nadvse super.
Midva se imava malo manj super, saj je v čolnu precej vode, prej suha brisača pa plava v luži sredi čolna. Ampak nič ne manjka, nič ni razbito. Otroci se pač igrajo s tem, kar je okoli njih. Mi nismo bili dosti drugačni. Pojem osebne lastnine nas tudi ni preveč zanimal. Če je bilo nekje drevo, nas ni zanimalo, čigavo je, ampak samo kako se spleza gor. Če je čoln tam, se pač igraš z njim.
Malo sem se delal jeznega, pa so samo prisrčno mahali in rekli hvala. Ja, hvala, saj sem jim popestril soboto.
Ko veslava nazaj, vetra skoraj ni več. Kopanje se še kako prileže.
Zvečer stampedo dnevnih obiskovalcev sidrišča poteka v drugo smer in že pred prvim mrakom je sidrišče spet prazno in mirno.
| < Capo Rizzuto - Gallipoli | Capo di Otranto > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
