Novice

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Pred odhodom sem se lotil še temeljitega čiščenja in urejanja barke. Lotil sem se še servisiranja vetrnega pilota, ga razstavil, očistil in znova sestavil, kar mi je vzelo precej časa. Tako kot pred plovbo čez Atlantik, sem na mojo checking listo vsak dan dodajal stvari, ki jih je treba popraviti, izboljšati ali spremeniti. Lotil sem se tudi prodaje tistih stvari, ki jih ne potrebujem. Na internetni strani Martinique market sem objavil pravi ladijski bolšji sejem. Tako sem nekemu Nemcu, ki je pravkar prijadral s Figija, prodal manjši gumenjak. Hotel je kupiti tudi črpalko za gumenjak, pa si je premislil in raje kupil dva škripca, s katerima si bo pomagal pri plezanju na jambore na njegovi stari leseni dvojambornici. Povedal mi je, da jo je na sidrišču na Figiju uspel celo potopiti. Dan preden me je obiskal, pa se mu je potopil čoln, ki ga je izdelal sam. Ob njegovi pripovedi nisem mogel zadržati smeha:

»Kako ti je lahko uspelo jadrnico potopiti na sidrišču?« me je zanimalo.

»Jadrnica se je potopila, ker sem bil neumen!« mi je prostodušno odgovoril.

»Ampak zdaj je vse OK. Uspešno smo jo dvignili na površino, izsušil sem jo in pripravil za nadaljevanje poti, tako da sem zdaj tu!«

In ko sem ga vprašal, kako mu je uspelo potopiti tudi čoln na sidrišču, je bil odgovor podoben prvemu:

»Ja, ker sem bil neumen. Od soseda na sidrišču sem pobral stare akumulatorje v dobri veri, da le še niso za v smeti, pa so bili pretežki. Malo preden sem prišel do svoje barke, je mimo pripeljal čoln in povzročil valove. Najprej je čoln zalil prvi val, potem še drugi in tretji. Tako se mi je čoln z motorjem vred potopil – kot sem rekel, ker sem bil neumen!«

»Ne sekiraj se! Večina ladij potone zaradi neumnosti!« sem mu v smehu pojasnil.

Nekaj dni za tem me je poklical prijatelj Didie, s katerim sva se spoznala v Mindelu na Cabo Verde. Na plovbo čez Atlantik se je odpravil dan pred menoj. Didie je jadral skupaj s svojo dolgoletno partnerko, ki pa ga je zapustila dan, preden sva se spoznala v Mindelu. Preselila se je k njegovemu prijatelju na katamaran. Bil je ves iz sebe, razočaran in obupan. To je bilo zanj zelo težko obdobje, vendar se je počasi pobral, sam prečkal Atlantik in se za nekaj časa ustalil na Martiniqueu.

V nedeljo sva se z Didiejem odpravila v manjšo trgovino tik ob obali in spotoma razglabljala o čakalnih vrstah v trgovinah na Martiniqueu, ki nastajajo zaradi neverjetne počasnosti zaposlenih. Prečkala sva cesto in nadaljevala pot po pločniku, ko sem ob drevesu na robu pločnika zagledal nebogljenega ptiča. Očitno je padel iz gnezda. Gnezdo je bilo tik nad mano v krošnji drevesa in videl sem, da je njegova mati zelo zaposlena s selitvijo njegovih bratov in sester. Ta ptič pa je imel polomljeno nogo in zato ga je seveda pustila kar pod drevesom. V naravi velja pač zakon naravnega izbora. Z Didiejem sva opazovala zapuščenega ptička in se odločila, da ga bova pustila pod drevesom, če pa bo še vedno tam, ko se bova vračala, ga bova vzela s seboj. In točno tako je bilo: ptiček je bil še vedno tam in bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo postal kosilo kake potepuške mačke. Pazljivo sem ga položil v škatlico in ga odnesel na barko. Postlal sem mu gnezdo, v malo posodico sem mu nalil vodo, nasekljal še zeleno solato in paradižnik, vzel pinceto in ga začel hraniti. Tako sem ga hranil nekaj dni. Petega dne se je že pustil prijeti in mi je že jedel z roke. Tako mi je delal družbo še nekaj dni, dokler revež ni poginil. Verjetno je bila kriva zlomljena noga, pa tudi padec z drevesa. Hudo mi je bilo, ampak vsaj poskusil sem v upanju, da ga ohranim pri življenju. Ni mi žal truda in časa, ki sem mu ga naklonil, saj se je vedno vredno potruditi in biti dober človek.

Ob prihodu na Carriacou sta me seveda pričakala srečna Maria in Rusty. Kar tri mesece se nismo videli. Obiskal sem tudi mojega starega slovanskega prijatelja Stana in njegovo soprogo Koro. Po zdravici z obveznim pivom, drugače pri Čehu Stanu pač ne gre, pa sem se hitro odpravil k počitku, saj je bilo za menoj kar nekaj napornih milj in dan brez spanja. Naslednji dan pa sem se namenil na otok po nakupih stvari, ki so na Carriacou vendarle poceni: plin za kuhanje, začimbe in cigarete. V primerjavi z Martiniqueom so cigarete tukaj izredno poceni, zato sem jih nakupil kar precejšno količino, da jih bom preprodal in s tem kar dobro zaslužil. Znajti se je treba, drugače pač ne gre, čeprav se temu lahko reče kontrabant. Ker se mi je tako zelo mudilo, sem pa pozabil na nafto. Tudi pri odhodu z Martiniquea sem hitel in se zato nisem odjavil. Prosil sem prijatelja, ki dela v pisarni, da to formalnost opravi on. Ko sem vrgel sidro v zalivu Tyrell Bay na Carriacou, so vsi dokumenti že prispeli na moj email, tako da sem samo preposlal vse skupaj v pisarno, se potem tam oglasil in tako vse formalnosti uredil brez kakršnegakoli čakanja. Seveda se vse te storitve plača. Prijatelju na Martniniqueu sem plačal s paketom cigaret, kapitaniji na Carriacou pa s šestimi pivi iz Martiniquea. Vse je bilo urejeno in predpisi spoštovani.

Martinique sem nameraval zapustiti konec maja, a se je zaradi raznih zapletov in iskanja rezervnih delov odhod nekoliko zavlekel. Tako smo izpluli šele 5. 7. Kot cilj sem si začrtal, da do decembra Orplid pripeljem do rta Horn. Dolga pot je do tja, vem, da ne bo enostavno in prav zato sem se vsega skupaj še bolj veselil.

Po petih dneh plovbe proti ekvatorju pa je bilo vetra vedno manj, vremenska napoved za prihodnjih štirinajst dni ga je obetala še manj. Strgalo se nam je glavno jadro, Mario je mučila morska bolezen, Rusty, navajen svobodnega tekanja po Karibskih otokih, pa je žalostno poležaval na barki.

Ob sončnem vzhodu sem v daljavi zagledal Trinidad, levo od otoka pa tudi prvo naftno ploščad, na kateri gori ogenj, viden vsaj 15 nmi, tako da posebnih označitev niti ne potrebuje. Veter se je popolnoma polegel. Jadra, ki so čez noč še ujela nekaj malega vetra, so visela kot gate. Tako naj bi bilo tudi prihodnja dva tedna. Počasnost ni bila nikoli moj življenjski slog. Čeprav sem mesece prej načrtoval pot ob vzhodni obali Južne Amerike in sanjaril obpluti Rt Horn ter nadaljevati plovbo do Antarktike, sem v tem jutru sprejel odločitev:

„Antarktika kdaj drugič!”

 Obrnil sem jadra in kurz naravnal proti Panami.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

• Heron: Nečujam - Krknjaši
• Heron: Nečujam (Šolta)