 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Lepo sva preždela nekaj dni v Rogoznici, danes je vreme že v redu in zjutraj pihlja, zato dvignem sidro.
A ne piha jugozahodnik, kot je bil napovedan, piha severozahodnik. In kam morava midva? Jasno, na severozahod. Namenjena sva na Zmajan.
Nekaj časa se mi še da premetavati jadra in gre prav lepo, ker ni vala, potem pa spremeniva plan in zaplujeva proti otočkom, ki ležijo pod Zlarinom. Čeprav le streljaj od glavnih čarterskih poti so tile otočki nekako pozabljeni in vedno, tudi v najhujši sezoni, se najde kak zalivček, kjer ni gneče. Krapanj, Oblik, Dvanka, Mumonja, Rakitnjak, Drvenik (pa ne tisti, znani, pri Šolti) in Mala in Vela Krbela.
Tokrat se odločiva vreči sidro v preliv med Malo in Velo Krbelo. Krasna, kristalno čista voda, nenaseljen otoček, porasel z gozdom, mir in tišina. To je čisto po najinem okusu. Lili se gre skopat, meni se niti ne ljubi, uživava. Čez čas se veter nekoliko obrne in občutek imam, da bi se dalo odpluti do Zmajana.
Saj tu je lepo, a sidrišče je odprto na burjo in če bo burin ponoči močan, se lahko malo poguncavamo.
Splitski Radio nekaj trobezlja o 'upozorenju' in o 'udarih bure u Velebitskom kanalu'. Tule smo dovolj daleč od Velebita, da burje ne pričakujem, a 'mogučnost neverina' je v veljavi tudi tukaj. Greva raje na Zmajan, najin prvotni cilj.
Glavno jadro sem že lepo pospravil in se mi ne da odpirati vreče za teh 7 milj. Bova odpeljala samo s flokom. Nekaj časa gre, a maestral je naredil valovčke, ki barko ustavljajo in malo jadro nima dovolj moči, da bi Herona pognalo v normalne hitrosti. Tako počasi krevsava proti cilju s 3 vozli hitrosti v slabih 10 vozlih vetra. Tudi orca zato ni tako ostra, kot bi bila na polna jadra, saj imava precej bočnega zanosa. A samo še 3 milje imava. Spijeva eno pivce za živce, nato pa kresneva motor in odmotorirava zadnji dve milji.
V zalivu so že štiri barke, ena od njih ravno odhaja. Sidrava v malo globlji vodi, da se ne tlačimo preveč na kup. Posadka ene barke se muči s surfanjem (windsurfanjem seveda, možnosti za surfanje na valovih tule ni). Kar težko jih gledam. Jutri jih bo bolel križ, ker povsem narobe stojijo (trije različni se mučijo). Joj, kar potrebujejo, je nekaj ur mojih inštrukcij, pa bi šlo. A moji dnevi učitelja surfanja so minili. Naj jih uči, kdor jih hoče, jaz sem v surfaški penziji.
Lili skuha odličen curry, jaz natočim vino in uživava v pogledu na sončni zahod.
V prvem plovu sva danes preplula 15 milj, v drugem 8. Nikamor se nama ne mudi. Do cilja imava manj kot 200 milj, časa pa cel mesec.
| < Stupin 4. dan | Zmajan > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
