Spim, potem v kabino posije močno sonce. Ampak jaz sem še ves zaspan, ne more biti še jutro. Z ene strani sije sonce, z druge strani je zunaj tema. V ušesih odmeva zvok glasnega motorja.
Ne, ne sanjam. Vstanem in grem pogledat ven, kaj se dogaja. 50 m od nas je ribiška ladja s prižganimi motorji in prižganimi delovnimi reflektorji usmerjenimi v nas. No, osvetljujejo pravzaprav cel zaliv.
Kaj za vraga se dogaja? Ladja ima v vodi še dva pomožna čolna in čez hrup motorjev se nekaj glasno pogovarjajo med sabo.
Saj bi jim posvetil v oči z baterijo, a moje baterije v močnih reflektorjih, ki jih imajo, sploh ne bi opazili.
Če bi imel v vodi čoln, bi mogoče odveslal do njih in jim razložil, da bi eni radi še malo spali. Nazadnje se samo vrnem v kabino in poskusim še malo zaspati.
Zjutraj se začno ribiške barke zbirati v večjem številu. Na pomolu se pojavi kamion, na dovozu do pomola jih čaka še nekaj. Ribiči tukaj raztovarjajo svoj nočni ulov. Celo dopoldne z žerjavi raztovarjajo ladje in natovarjajo kamione.
Včeraj je bil ta mali pomolček videti zelo idilično in zaspano, danes je to živahna ribiška zbirna točka. Čez čas odveslava na obalo in greva v mesto. Vir ni nekak presežek, niti glede urbanizma niti glede ponudbe. Videti je nekako skupaj znesen kraj in edina stvar, kjer so verjetno rekorderji na kvadratni kilometer, so lokali s hitro prehrano, teh je v vsaki ulici cel kup. Najdeva celo mesarja, pekarno in nekaj trgovinic, a meso je tako, bolj za silo, ponudba sadja in zelenjave pa zelo borna.
Ko se vrneva na Herona, sem ves vesel, kako lepo je na barki. Včasih je treba na kopno že zato, da potem spet bolj ceniš barko. Ni vročine, ni avtomobilov, lepo pihlja vetrič in bimini ponuja prijetno senco.
Ribiške barke sidrajo v neposredni okolici Herona in odločiva se, da se prestaviva za 300 m v bolj miren konec zaliva. Tu se lahko vsaj gola kopava in nisva v nevarnosti, da zaplavava v oblak ribjih ostankov, ko jih spirajo s palub ribiških ladij.
Ravno mečeva sidro, ko ena jadrnica, ki prihaja v zaliv, obrne točno proti nama. Ja, naši prijatelji so. Timing v nulo. Istočasno smo prišli. Midva 300 m, oni pa s Silbe. Dobimo se, da se zmenimo, kako bomo splanirali dan. In planiramo do noči. Plani še niso dokončni in bomo morali planirati še jutri.
Vmes smo imeli roštiljado, ki je kar uspela, čeprav nam je mesar prodal premalo uležano in žilavo govedino, čevapčiči iz trgovine pa so imeli več masti kot mesa. Oh, kje je odlično meso iz Španije in Italije. Še dobro, da so vsaj tekočine na nivoju in je skupni vtis izrazito pozitiven.
Tik pred mrakom skočimo pogledat še neko utrdbo, ki jo cel dan gledamo z barke. Če imajo kje drugje na svetu morda najdaljši most, ali najvišjo stavbo, imajo na Viru verjetno najmlajšo srednjeveško utrdbo, ki je iz leta 2002. Originalna stavba je sicer iz (če me spomin ne vara) 16. stoletja. Zgrajena je bila, da bi lokalce branila pred Turki in Uskoki, a je bila v zelo slabem stanju in so jo leta 2000 do 2002 obnovili.
Meni se zdi, da so jo naredili na novo po inspiraciji iz 16. stoletja. Mogoče je nekaj kamnov originalnih, a večinoma je videti vse precej na novo sezidano. Razen, če se je tik ob morju, v ostrem ozračju soli, vetra, morske vode in sonca stavba ohranila stokrat bolje, kot katerakoli stavba iz istega obdobja po Italiji. Virčani so morali biti tudi mojstri svoje obrti, saj so kamni videti tako, kot sedanji, industrijsko odrezani kamni, ne pa tako, kot kamni kakih drugih stolpov in trdnjav. Malta vmes pa je v boljšem stanju kot pri 20 let starih hišah. Zanimivo je tudi, da je en zid tako brezhibno postavljen, kot bi bil nov, od preostalih sten pa ni ostal niti en sam kamen. Mogoče so imeli že v 16. stoletju probleme s podizvajalci in je na razpisu zmagal kdo, ki je druge stene naredil iz papirja.
Kakorkoli, dan je bil lep. Tako lep, da je dnevnik napisan nekaj kasneje, kot po navadi.
Aha: za teh 300 m premika nisem vrisoval nove pozicije na karto.
| < Barotul | Podgrabe > |
| Tomaž Pelko | |
 |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
