To noč je bilo na Viru mirno in prvi ribiči so prišli v zaliv šele enkrat dopoldan. Danes bomo nadaljevali s planiranjem in ker bi se oboji radi premaknili je treba najti novo lokacijo.
Best-Move je na poti na jug, midva vsa na poti na sever. Le kje naj bo torej nova lokacija za planiranje?
Najdemo kompromis in se prestavimo na zahod. Na Molat. Vremenarji spet nekaj grozijo z burjo, zato luka Jazi ni najboljša izbira in se namenimo na drugo stran otoka v zalivček Podgrabe.
Piha uboge 4 vozle, a upam, da se vetrič okrepi, zato dvignem glavno jadro še preden dvignem sidro. Brez prižiganja motorja odsidram, saj je sonce že visoko in celice delajo elektriko na polno.
Barka se obrne, glavno jadro prime in Heron se zgane. Joj, veter pa piha seveda iz Molata. Nastavim jadra ja ostro orco. Naša smer je skoraj na jug. Seveda moram najprej okrog rta (na jug) a potem bo pa smer orcanje. Vozim na desnih uzdah, VMG je negativen, hitrost pa pod 3 vozle. To zna biti še dolga fura, čeprav je do cilja le 13 milj.
A bolj, ko se bližamo rtu, bolj se veter obrača v smeri urinih kazalcev. Najprej VMG postane pozitiven, potem se naša smer še izboljšuje in vsakih nekaj minut lahko smer popravim za nekaj stopinj. Čez eno uro že plujeva v smeri, veter se okrepi na dobrih 10 vozlov, hitrost naraste na 6 vozlov.Še vedno sva na istih desnih uzdah, kot sva začela. Valov ni in Heron drsi kot po tirnicah.
Vmes pojeva malico. Preliv med malim in velim Tunom je že čisto blizu. Tik pred prelivom vetra zmanjka. Zvijeva prednja jadra in prižgeva motor. Do cilja sta še dve milji, točno v veter. Spustiva še glavno jadro, bova pač spet imela toplo vodo.
V zalivu Podgrabe ni na obali ničesar. Zaliv je točno po našem okusu. Sidrava in počakava še Best-Move. Potem oddingirava do njih, kjer se začne 'planiranje'. Ribice do boljše, kot jih dobiš v večini birtij tod okoli, pijača seveda tudi. Nič hudega, če tukaj ni ničesar na obali. Vse, kar rabimo je na naših barkah. Planiramo do pozne noči, potem se za zaključno misel preselimo še na Herona, da rešimo dilemo ali je martini boljši 'shaken' ali 'stired'.
Planiranje je bilo tako uspešno, da bomo planirali še jutri.
Prepluli smo 13 milj, hitrost je bila v začetku majhna, pod 3 vozle, potem dobra, okrog 6,3 vozla, vetra pa je bilo do največ 17 vozlov navideznega. Realnega je bilo nekaj manj, a točna številka bo ostala skrivnost, saj nam kolešček spet ne kaže hitrosti. Je pač zaraščen.
| < Vir | Podgrabe > |
| Tomaž Pelko | |
 |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
