Otočje San Blas je podoba raja. Z Mario sva se odločila, da nekaj dni ostaneva na tem otoku, ki sva mu dala ime “Otoke sreče”. Ker nama je zmanjkalo plina, sva se odločila, da na obali narediva ognjišče in si tam postaviva nekakšno rajsko kuhinjo. V lonec sem zvrtal dve luknji, pritrdil verigo in nastal je pravi ciganski lonec za kuhanje. Na ognjišče sem namestil še star kos železa, na katerim sva lahko pekla nekakšne lepinje. Na otoku sva nabrala kokose – za pijačo in jedačo. Izdelal sem posebno mačeto za odpiranje kokosov. Presenetila me je antioksidativna moč kokosove vode pri stiku z zarjavelim železom moje mačete.
Nekaj čudovitih dni sva preživela na otoku, nabirala kokose in iz njih strgala kokosovo meso ter ga posušila na soncu, lovila ribe in počistila vse smeti na obali raja. Več ali manj je bila to plastika, ki jo je prineslo morje. Zaliv San Blas je poln plastike, saj so otoki v tem zalivu na koncu Karibskega morja in plastika ne more potovati nikamor več.
Tudi brezskrbnega rajskega življenja se človek sčasoma naveliča. Pogled na bližnje otoke je obetal še neodkrito lepoto Karibov. Zgodaj zjutraj smo dvignili sidro in z vetrom v jadrih odpluli do 15 NM oddaljenega otoka Cayos Holandeses. Sprehodili smo se po otoku in srečali manjšo opico, ki je vztrajno plezala po meni in mi skušala ukrasti telefon. Malo pred sončnim zahodom smo se vrnili na barko in kmalu za tem je v zaliv priplavala družina delfinov. Veličastno! Zaplavala sva z delfini. Doživetje je bilo nepozabno! Delfini so plavali okoli naju, se nama približali na nekaj metrov, se potapljati pod nama in delali prevale pod vodo, se obračali na hrbet in nekako ploskali pod vodo, pri tem pa spuščali nenavadne zvoke. Po nekaj minutah čudovite predstave pa so se poslovili in odplavali v neskončno modrino. Bilo je resnično nepozabno! Dan je bil tako izpolnjen s čarobno lepoto in nepopisnim doživetjem z delfini. Zaspal sem z nasmehom na obrazu.
Zjutraj mi je tako zelo zadišala kavica, ki jo je nekdo kuhal na bližnjem katamaranu v zalivu, da je bila sprejeta nepreklicna odločitev: “Potrebujemo plin!”
Zapluli smo proti otoku Narganá ali Yandup, kot se imenuje v jeziku domorodcev Gunov. Ljudje tukaj govorijo svoj jezik guna in špansko. V prvih desetletjih dvajsetega stoletja je panamska vlada poskušala zatreti številne tradicionalne običaje ljudstva Guna. Temu se je ljudstvo močno uprlo v revoluciji leta 1925. Ta upor je potekal pod zastavo s podobo svastike. Po nekaj mesecih upora je bil podpisan mirovni sporazum z Gunami. Priznane so jim bile svoboščine in spoštovanje njihovih običajev, Gune pa so se zavezala, da bodo odložili orožje, umaknili svojo razglasitev neodvisnosti in spoštovali zakone Paname.
Plinske jeklenke na otoku nisem uspel dobiti. Domačini so mi povedali, da jo lahko kupim le v Portobelu. Nekoč je bilo to največje kolonialno špansko pristanišče v Srednji Ameriki. Zgodovinski viri najavajo, da je Kolumb v ta zaliv priplul leta 1502 in od navdušenja vzkliklnil: »Porto Bello«.
No, meni Portobelo ne bo ostal v lepem spominu. Ponoči je namreč nekdo poskrbel, da moram znova plavati do obale. Pa tako varni naj bi bili ti otoki! Vsepovsod je policija in vojska in menda za najmanjšo ukradeno stvar dobiš nekaj let zaporne kazni. Zdaj sem že teden dni na tem otoku, odločen, da najdem moj gumenjak in motor. Išče ga tudi policija, čeprav je menda malo upanja, da bi ga našli. Tako plavamo do obale in potem pešačimo od zaliva do zaliva, sprašujemo po vaseh, pa zvečer znova plavamo na barko. Če samo pomislim, kako dolgo sem moral delati na Karibih, da sem si kupil ta gumenjak in motor…
Še kakšen dan bomo iskali, potem pa bo potrebno naprej proti Colonu.
| < Rajski otoki | Na sidru med stolpnicami > |
 |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| Walter Teršek | |
 |
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina. |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
