Priprave na zadnji ocean moje plovbe okoli sveta so se bližale koncu. Oba Yanmarja sta bila servisirana. Spalax 2 so dvignili na kopno, kjer so obrusili oba trupa pod vodno črto in ju prekrili z dvema plastema biocidnega premaza. Saildrive-a sta bila servisirana in tudi puši na obeh gredeh krmil sta bili zamenjani. Vse je bilo na red. Nič nas ne sme presenetiti. Vsaj tako sem načrtoval. Potem pa se je izkazalo, da je bil to račun brez krmarja.
Petega januarja se mi je pridružila moja nova posadka: Kungoška mornarica, Dušan, Smilijan in Iztok, vsi izkušeni morjeplovci, ki so veliko pluli po Jadranu in drugod, vendar niso še nikoli doživeli prave oceanske jadralske pustolovščine. V Marini Rebak na Langkawiju smo se nekaj dni namakali v bazenu in okušali cenovno zelo dostopne kulinarične posebnosti Malezije.
Potem pa je prišel osmi januar. Zapluli smo v Indijski ocean in usmerili barko proti Šri Lanki. Deset dnevno jadranje s stalnim severo-vzhodnim monsunom v polkrmo ali polbok – uživaško jadranje, panuliranje, hladni Heiniken, izborna kulinarika. Kaj sploh še rabiš v življenju.
Na začetku je bilo vetra bolj malo, saj smo pluli v zavetrju Malezijskega polotoka in otoka Langkawi. Tretji dan pa so zapihali pravi monsunski vetrovi in razprli smo code zero. Kosnik, na katerega je bil pritrjen code zero je cukalo levo in desno, tako da se je desna pripona pretrgala in jadro je zaplapolalo. Morali smo ga zviti in razviti genovo ter dodali tretjo krajšavo glavnega jadra.
Četrti dan pa nas je zajelo deževno neurje. Glavno jadro je treščilo ob spodnji križ jambora in se razparalo. Hitro smo ga spustili in jadrali samo na genovo. Zaradi oblačnega vremena in noči sončne celice niso več proizvajale dovolj energije za hladilnik in vse ostale porabnike na barki. Moramo zagnati oba motorja, da bosta alternatorja napolnila akumulatorje, sem si rekel.
Pritisnem na zaganjač levega motorja – nič.
Pritisnem na zaganjač desnega motorja – še manj.
Ostali smo brez glavnega jadra, brez code zero in brez obeh motorjev. Reševala nas je le genova.
Panika? Niti pod razno.
Takoj je v akcijo stopila Kungoška mornarica, Smiljan in Iztok. Z multimetrom sta izmerila tok in napetost obeh zagonskih akumulatorjev in ugotovila, da sta prazna in dotrajana. Akumulator v nekoliko boljšem stanju sta priklopila na vetrno turbino in po petih urah poskusila zagnati levi motor. Malo je zakašljal, vendar se ni prebudil. Očitno vetrna turbina ni proizvajala dovolj elektrike. Potem sta akumulator priklopila na sončne celice in ga polnila naslednjih pet ur. Ves ta čas so bili vsi porabniki energije, razen avtopilota, izklopljeni.
Ko je končno napočil trenutek zagona levega motorja, sem se zaklel, da če se bo motor zagnal, si odrežem levo roko. Sem namreč levičar. Motor je zakašljal in nato zarohnel. Veselje je bilo nepopisno. Spet smo imeli hladni Heiniken, jaz pa še vedno imam levo roko.
Vendar težav še ni bilo konec. Treba je bilo zagnati tudi desni motor, saj je v pristanišču z enim samim motorjem zelo težko manevrirati. Akumulator desnega motorja je bil popolnoma iztrošen in se ni več polnil. Zato sta Smiljan in Iztok priklopila akumulator levega motorja na desni motor in zaživel je tudi ta.
Vse to se je dogajalo v drugi polovici naše plovbe preko Bengalskega zaliva, tako da smo imeli do cilja še tri dni, in motorja sta ostala prižgana ves čas. Vendar to niso bile edine težave. Tudi dve panuli, ki smo jih vsak dan vlekli za barko nista obrodile sadov. Smiljan je sicer ujel majhen mahi-mahi, vendar je bilo to samo za vzorec. Uporabljali smo moje vabe, s katerimi sem na Tihem oceanu ujel tune, mahi-mahije, wahooje in barakude od pet do trideset kilogramov. Enostavno mi ni bilo jasno, zakaj ribe ne prijemajo. Ampak tudi ribolovna sreča se je kasneje obrnila.
Po desetih dnevih oceanske pustolovščine smo se privezali v pristanu Galle, kjer nas je pričakal moj agent Achinta. Nasmejan, prijazen mladenič je s svojim očetom prišel na barko. Predal sem mu vse zahtevane dokumente in tudi dvestopetdeset ameriških zelencev kot plačilo za njegove storitve. Poleg tega sem pri njegovem očetu naročil dva čisto nova akumulatorja za zagon motorjev, ki jih je dostavil že naslednji dan.
Spet smo bili na konju.
Potem so se za posadko začele intenzivne kulinarične izkušnje, namakanje v Indijskem oceanu in ostale tekoče zadeve. Sledil je tridnevni obisk notranjosti otoka, safari, plantaže čaja, center za ajurvedsko medicino, pokušina araka, budistični templji ...
Vendar indijske oceanske pustolovščine še ni konec. Čakajo nas Maldivi, turistična destinacija svetovnega formata.
| < Delovni božič | Proti Maldivom > |
| Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih | |
 |
 |
| As Long As the Wind Blows
Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). |
Dokler se puter ne stopi
V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. |
| Marjan Golobič | |
 |
Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super, a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul c Karibov in se podal na Tihi ocean. |
Besedilo in fotografije: Marjan Golobič
