V Cambridge Bayju smo barko privezali ob pomol in potem po mestu spraševali in zbirali informacije, kje je mogoče dobiti nafto, vodo, hrano, plin in kje je kakšna restavracija. Pozno popoldne je že bilo, zato smo se za dobavo nafte in vode dogovorili za naslednji dan. Pri plinu smo bili neuspešni, ker tukaj podobno kot v Pond Inletu ne polnijo plinskih jeklenk. Plina v grenlandskih jeklenkah nam je že zmanjkalo, ker so Gregorju in Dušanu v Ilulisatu ob nakupu podtaknili eno prazno in eno na pol prazno jeklenko in smo zdaj že nekaj časa priklopljeni na zadnjo plinsko jeklenko z evropskim plinom, ki sem jo še imel v rezervi na barki. Restavracija v hotelu pa je bila popoldne že zaprta, zato sta se Aleš in Dušan na barko vrnila slabe volje. Skratka, vse opravke, ki sem jih imel na spisku opravil, smo s prvega dne v Cambridge Bayju premaknili na naslednji dan. Le noge smo si dodobra pretegnili po prašnih ulicah mesteca, kar pa je bilo tudi zelo dobro, saj z barke na kopno nismo stopili že en teden.
Srečali in pogovorili smo se z nekaj domačini, ki podobno kot v drugih inuitskih krajih tudi tukaj živijo v nekakšni komuni, kjer si hrano in druge dobrine delijo po potrebah. Lovci svoj ulov dajo na razpolago skupnosti in vsakdo dobi svoj delež mesa, ne glede na to, ali je pri lovu sodeloval ali ne. Podobno je tudi pri ribolovu, kvotah za vodo in drugih dobrinah. V mestecu so trgovine, pošta, nekaj šol, hotel, restavracije, uprava skupnosti in na obrobju mesteca Natova vojaška baza ter letališče. Po mestu in okolici se domačini neprestano vozijo sem ter tja s poltovornjaki in s štirikolesniki, in po mestnih ulicah cisterne neprestano po hišah razvažajo vodo in gorivo. Večino delovanja naselja verjetno sofinancira kanadska država, saj je veliko ljudi zaposlenih v javnih ustanovah, delajo drug za drugega in verjetno za to dobivajo plačo od države.
Drugi dan smo nakupili in na barko prinesli hrano in pijačo za naslednjih osem dni, kolikor računam, da jih bomo rabili do Tuktuyaktuka, kjer bo naša naslednja oskrbovalna postaja.
Za nafto in vodo smo bili za dostavo s cisterno dogovorjeni že za ob osmi uri zjutraj, pa sem po dolgem čakanju moral iti večkrat povprašat v pisarno na sedežu komune in vedno so mi rekli, da jo pripeljejo čez petnajst minut.
Teh petnajst minut se je raztegnilo na več ur, ko je predstavnik firme z gorivom prišel povedat, da bodo za dostavo nafte s cisterno zaračunali 500 dolarjev, če pa gremo do njih s kanticami za gorivo, bo to za nas veliko ceneje. Naslednje pol ure smo v tank za nafto na barki pretakali nafto iz kantic, ki sem jih imel za rezervo spravljene po raznih skladiščnih prostorih na barki. Dvanajst ročk za gorivo smo izpraznili v tank, da je bil poln in s temi dvanajstimi ročkami sta se Dušan in Aleš odpeljala do bencinske črpalke ter jih napolnila, da sem jih potem lahko polne spet pospravil v skladiščne prostore na barki. Popoldne se nas je končno usmilil tudi voznik cisterne z vodo in se s tovornjakom pripeljal na pomol, da smo lahko napolnili še oba vodna tanka.
Na kosilo smo šli v restavracijo v mestu, potem pa smo bili pripravljeni za odhod. Odvezali smo vrvi s pomola, dvignili jadra in odjadrali iz zaliva.
< Zadnje srečanje z ledom 1.del | Beaufortovo morje > |
Miran Tepeš | |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš