Po dveh dneh čakanja smo tretji dan izkoristili spremembo vetra in po prelivu Dolphin and Union Strait odjadrali proti dobrih 190 navtičnih milj oddaljenemu zalivu Pearce Point Harbor, kjer nas bo glede na vremenske napovedi spet za nekaj dni zaustavil okrepljen zahodnik nove fronte in bomo spet morali počakati na novo vremensko okno za nadaljevanje poti proti zahodu.
V bistvu je bilo za našo smer ugodnega jugozahodnika v vremenskih kartah videti le za dober dan, zato smo iz Bernard Harborja izpluli že zvečer, ko je zahodnik popustil in so se dovolj znižali valovi.
Nekaj ur smo ponoči motorirali proti valovom, preden smo se proti jutru srečali z okrepljenim jugovzhodnikom, ki nam je napolnil jadra in nas ponesel proti severozahodu. Veter nam je pihal točno v smer, v katero smo bili namenjeni, zato smo, da bi bolje izkoristili veter in bili hitrejši, raje jadrali nekoliko iz smeri, da smo imeli veter v polkrmo.
Na vsakih nekaj ur smo potem naredili obrat z vetrom in križarili. Dopoldne je veter začel presegati trideset vozlov hitrosti, zato smo pospravili glavno jadro, saj je za hitro jadranje zadoščala že skrajšana genova. Vetru primerno so se dvignili tudi valovi in od zadaj zalivali krmo Skokice.
Morje je postajalo vse bolj kalno in čokoladne barve, saj se na sever Kanade stekajo reke iz notranjosti Kanade in s seboj prinašajo mulj. Morje je tukaj tudi precej plitvo, zato ga veter in valovi hitro skalijo.
Popoldne mi je Aleš, ki je opazoval morje, rekel, da med valovi pred nami vidi hlod. Še sam sem bolj pozorno pogledal naprej in se kar zgrozil, ni bil hlod, temveč kit. In ta kit je plaval diagonalno točno proti nam. Prepozno je bilo, da bi obrnil barko, le zakričal sem: »Drži se, zdajle bo butnilo!« Prepričan sem bil, da se bomo zaleteli v kita, pa se je kit deset metrov pred nami potopil in Skokica je gladko odjadrala čezenj in naprej. Srčni utrip mi je v nekaj sekundah krepko narastel in še nekaj časa sem se tresel, Aleš pa se mi je smejal. Trčenja s kitom so bila usodna že za marsikatero barko, v tej ledeno mrzli vodi na severu, pa je to lahko usodno tudi za posadko. Srečno se je končalo in čez nekaj časa sem si oddahnil.
Popoldne in večer nam je popestrilo nekaj ploh, proti jutru pa smo sidro spustili v slikovitem zalivu za rtom Pearce Point.
< Zadnje srečanje z ledom 2.del | Severozahodni prehod > |
Miran Tepeš | |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš