Prva noč je bila jasna, mirna in brez vetra. Zvezde so nama osvetljevale pot, ko sva preko noči na nekaj ur izmenjevala pri dežurstvih za krmilom. Pot nama je grenil le vztrajen nasprotni tok, ki nama je vseskozi kradel po vozel ali dva hitrosti. Dopoldne je zapihal severozahodnik in se čez dan okrepil nad dvajset vozlov, da sva lahko zelo lepo jadrala. Za nameček je sam od sebe spet začel delati avtopilot in naju razbremenil pri dežurstvih za krmilom.
Ponoči so čez morje prihajale izdatne plohe in veter se je okrepil nad dvajset vozlov. Večjim in dolgim valovom z juga so se pridružil krajši in strmejši valovi z jugozahoda in za nameček še valovi z vzhoda. Morje je postalo zelo razburkano, zmešano in Skokica je vse bolj poskakovala na valovih. Na manj kot štiri vozle hitrosti je bilo potrebno upočasniti barko. Včerajšnja večerna napoved je kazala, da je do prihoda ciklona še 24 ur časa, iz današnje jutranje pa sem videl, da je ciklon že tukaj in da ni zavil proti kopnemu temveč naju je polovica že prešla, do večera pa bo že mimo.
Odločil sem se, da ne zavijeva med otoke, kjer bi se ukvarjala z občutnimi plimskimi tokovi in nočno navigacijo po ožinah, temveč pot nadaljujeva po krajši poti po oceanu saj je bilo jedro ciklona z močnimi nalivi, popolnoma zmešanim morjem in nasprotnim vetrom itak že skorajda mimo. Valovi, ki so se križali iz različnih smeri, niso dovoljevali ne jadranja ne normalnega motoriranja, zato je bilo potrebno barko upočasniti pod 4 vozle hitrosti, da Skokica ni prehudo nabijala v valove.
V naslednjih dveh urah se je avtopilot še nekajkrat izklopil sam od sebe, a se ga je vedno dalo obuditi s cukanjem krmila v levo in desno. S to novo izkušnjo sem ob predaji dežurstva seznanil Dušana. Dogovorila sva se, da bova dežurstva, če bo avtopilot deloval, z dveh podaljšala na tri ure.
Do jutra sva se prebila iz ciklona, dež je ponehali in žal tudi veter, le visoki navzkrižni valovi so ostali in se do večera počasi zmanjševali. Zvečer se je zjasnilo in avtopilot je še vedno deloval, kadar pa je nagajal, sva zdaj vedela, kaj morava storiti. Vem, da tako ne bo šlo na dolge proge in sem že navezal stik z Garminom, a do prvega serviserja na jugu Britanske Kolumbije v Kanadi je še tisoč milj.
Po četrtkovem prehodu ciklona se v petek, 29. septembra, valovi postopoma umirjajo, žal pa vetra še vedno ni in cel dan sva z Dušanom morala poslušati drdranje motorja. Za dogajanje med dolgočasno plovbo poskrbijo le otoki odtrganega kelpa, oz. halug po slovensko, ki ga morski tokovi zanesejo na odprto morje. Med valovi je haluge težko opaziti, ko pa Skokica zapluje v te alge, propeler kar zarohni in začne vibrirati, ko se trdožive vejice alg zapletejo okrog kobilice, krmila in propelerja. Včasih traja tudi deset minut, da se z vzvratno vožnjo in zavijanjem rešiš zelenega oklepa in vibracij na propelerju.
Plovna pot je tukaj tudi v naravi kar dobro označena s svetilniki na izpostavljenih rtih otokov in z bojami na plitvinah sredi prelivov. Od najožjega dela preliva med otokoma Dall in Prince of Wales sva bila oddaljena le še nekaj sto metrov, ko so se pred nama začeli delati vrtinci in velika rdeča boja nad plitvino je nenadoma izginila. V nekaj sekundah se je dva vozla toka v krmo na drugi strani vrtincev spremenilo v sedem vozlov nasprotnega toka, ki je potapljal dvometrsko bojo, okoli naju pa so v ožini kar naenkrat nastale brzice. Eno uro pred napovedanim časom se je to zgodilo in me presenetilo. Plima je vodo v zalivu pred nama dvignila za nekaj metrov in iz zaliva na drugi strani ožine nama je nasproti začela teči mogočna morska reka. Obstala sva skorajda na mestu. Ročko za plin sem porinil naprej in motor je rohnel v višjih obratih, da sva lahko vsaj malo napredovala. Na najožjem delu preliva je na sredini otoček, ki ožino razdeli na dva stometrska kraka. Nasprotni morski tok se je tam zgostil in še okrepil ter presegal osem vozlov hitrosti. Skokica je bila prepočasna. Še malo sem premaknil ročko za plin in povečal obrate motorja, a po sredini ni šlo več naprej oz. je bil morski tok celo hitrejši od Skokice in naju je počasi odnašal nazaj. Zaplul sem k obali, kjer je bil tok nekoliko šibkejši in sva se lahko le počasi, meter za metrom, skozi vrtince prebijala naprej. Srce mi je razbijalo od vznemirjenja in sem ga čutil v grlu, Dušan pa se je smejal, vidno užival in fotografiral. Prosil sem ga, da gre na premec in gleda, ali v vodi pred nama ni morda skrita kakšna čer, saj sva plula zelo blizu obale.
Zadnji dan v septembru se je začel. Otoki so se odmaknili in nekaj deset milj odprtega morja je bilo pred nama, polna luna je lepo osvetljevala okolico, hlodov na morju ni bilo videti in v drugem delu noči sva se med dežurstvi lahko nekoliko sprostila ob mirnem jadranju proti kanadski obali. Jutranje sonce naju je pozdravilo izza kanadskih gora, veter pa je in pospravil sem jadra. Približala sva se skupini otokov, čeri, plitvin in prelivov pred vhodom do pristanišča Prince Rupert. Na prvi pogled je na elektronski karti vse skupaj videti zelo zapleteno, a ko sem karte na ploterju dovolj povečal, sem videl, da so plovne poti dobro označene s svetilniki in drugimi oznakami. Na ploterju sem narisal pot med plitvinami in otočki ter Dušanu zjutraj predal dežurstvo, da se malo naspim pred prihodom v pristanišče.
Po prejadranih 5457 navtičnih miljah od odhoda z Grenlandije okoli severa Amerike sva Skokico danes privezala v marini mesteca Prince Rupert. Tekma s časom in ledom se je končala. Z Dušanom sva zavriskala, se objela in si čestitala. Potem pa je Dušana postalo strah, da bo od mene dobil še poljub in je z barke pobegnil v objem svoje Alme, ki je danes sem priletela iz Evrope in ga je že čakala na pomolu.
S temi utrinki zaključujem poročila o lanskem jadranju po Arktiki. Dosti več bo napisano v knjigi, ki že nastaja in v njej bo tudi veliko fotografij. Izšla bo spomladi.
| < Aljaški zaliv 2. del | Nadaljevanje: 21.10.24 |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | |||
 |
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
Z jadrnico čez Arktiko Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre ... |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
